Baba

Hja. Ko greš, enostavno greš. Kam prideš je seveda drugo vprašanje. Pa ne, da bi se izgubil. Enostavno sproti določaš smer, se odločaš kam in kako. Čemšenik se mi je zdel prav dobra izbira za hitri jutranji skok malo navkreber, predihanje in večje zadovoljstvo s samim seboj. 

Šumenje

Zatorej sem se s parkirišča pod steno pognal navzgor, odvalil nekaj skal, ki so jih na spodnjo pot navalili ob urejanju gornje ceste, sopihal in hitel, kot bi hotel koga prehiteti. Pa sem bil sam, nikogar blizu ali daleč. Preskok preko potoka, šumenje vode je pomirjalo. In nasmeh ob srčku z nekako zabavnim napisom. 

Srček

Potem pa naprej navzgor, po poti, kratki bližnjici, ki je spojila dva ovinka iste ceste. In pri koči hipna odločitev. Baba. Res že dolga leta nisem bil na tem vrhu, čas je bil, da jo znova obiščem. Spomnil sem se razglednega pobočja in verjel, da bo tudi danes kaj za videti. Tako je tudi bilo. 

Ljubljanska kotlina

Ljubljanska kotlina daleč spodaj, skoraj jasno jutranje nebo nad njo. Strmo pobočje nad menoj, pot je po njem štrikala vedno višje in višje. Časa za počitek je bilo komaj kaj, že sem bil znova v gozdu, ni ga bilo prav veliko, zgolj za nekaj vdihov. Potem pa sem mimo koče pristal na bližnjem vrhu. 

Baba

Seveda navdušen, lepo je bilo spet srečati staro znanko. Nekaj slik, takšnih za zbujanje skomin, potem pa sem stopil navzdol. Čas je v svoji neskončnosti za posameznika vedno nekako omejen. Paradoks, ki se mu moramo podrejati, hote ali nehote. Pri koči ni bilo videti nič živega. 

Cvetoče

Kar malo nevoščljiv sem bil lastnikom, ki lahko posedijo ob večernem ognju na takšnem čudovitem mestu. Belo cvetoči grm sem opazil šele ob vračanju, pravi kontrast na zelenju. Tako kot koča, kjer ni bilo videti nič življenja, pa vendarle so bila polkna odprta. Ob poti sem zagledal na drevesu obešen srček, ki sem ga prej spregledal. Bogat je tisti, ki spoštuje naravo. Pa še kako res je to.

Čemšenik