Pod Klobukom

Virus in skrb zaradi njega se vedno bolj oddaljuje. Zato je sedaj druženje z rizično skupino spet dopustno. In kje je zatorej lepše spiti eno pivo s prijateljem, ki je delovno dobo pustil že nekje za seboj, kot sredi zelenečega gozda. Bukve so prelestno razprostrle svoje mlade liste, lovile pomladanske sončne žarke, ko sva stopala po zaviti poti proti prvemu cilju. 

Na obrobju Ljubljane

Saj nisem niti dobro vedel kod greva. Sledil sem prijatelju in vedel, da me bo poznavalec teh koncev s parkirišča na robu Bokalc pripeljal povsem prav. Do bukve, ki je nekoč ponosno stala nad grabnom. Vse dokler je ni nekega dne njena nečimrnost drago stala. Preplitke korenine, nekaj vetra in že je s treskom padla preko ubornega potočka. 

Pot

Sedaj predstavlja naravni most visoko nad dnom, izziv za lovilce ravnotežja, prvovrsten zaklad. Smeh je seveda obvezen. Vrnila sva se na pot, ji sledila pod Klobukom naokoli. Ljudi je bilo več, topel dan je privabil na plan marsikoga. Nekateri so postavljali osebne rekorde, drugi lepo zložno premagovali metre do najvišje točke. 

Bukev

Nekoliko sva se spustila in prišla do Jurčkovega pruga. Kar primerno ime, sem se nasmihal. Sploh ker je praznik sv. Jurija čisto blizu. Domačini so kotiček prav lepo uredili. Nekaj lončevine, umetelnih zvoncev, izvir z majhnim jezercem, klop. Na katero sva sedla, da bi spila vsak eno pivo. In tako nazdravila dnevu. 

Jurčkov prug

Pa sem hitro ugotovil, da ga bo težko odpreti, saj sem odpirač pozabil. Na koncu nama je z nekaj improviziranja uspelo, tekočina odličnega okusa je bila najina. Mir in tišina, nekaj prijateljskega klepeta. Nato pa ob igranju senc, ki so jih ustvarjali sončni žarki, odhod nazaj. Menda naravnost, meni se je zdelo zavito. 

Jezični prjatu

A saj končno niti ni važno. Bolj to, da prideš spet prav tja, kamor moraš. In to ob takšnem vodiču, kot sem ga imel danes, res ni bilo težko.