Potoška gora in Jakob

Kako je to zanimivo. Greš nekam, prideš drugam. Ker izbiraš poti, ki te vodijo malo po svoje. In se na razpotjih seveda odločaš tako, da je čisto prav. Cilj je bil jasen. Jakob je vendarle znova na dosegu roke, torej grem pogledat starega znanca. Toda kaj, ko me je tam nad Podakom zapeljala stezica, ki je bila sprva videti kot zgolj vzporedna pot. 

Belo

Pa je potem zavijala malo po svoje in že sem se znašel na ovinku stare ceste, prav tam, kjer se odcepi pot proti Potoški. No, grem pa vsej še do studenca, sem si rekel in jo mahnil navzgor. A pri tem razcepu, ravno nad novo cesto, ki je bila ne vem komu in zakaj potrebna, sem pomislil, da bi stopil kar do travnikov, Mihčeva kopišča se jim menda lepo reče. 

Vijolično

In ker je od tam prav božanski razgled na dolino daleč spodaj, nisem dosti pomišljal. Ni bilo več daleč, nekajkrat sem še vdihnil, pa sem že stal pri hišah na spodnjem robu. Sedaj sem že pogledoval navzdol, še toliko bolj pred gozdom, kjer sem sedel za nekaj trenutkov na priročno klopco, si predstavljal, da s padalom poletim proti domu. 

Rumeno

Kako bi bilo to elegantno. Pa saj ne, da moja hoja naprej do vrha in potem preko Jakoba ne bi bila. Pa vseeno. Sanjati je vendarle dovoljeno. Izginil sem navzgor, v zavetje dreves, nadaljeval po ravno prav strmi poti do vrha. Tam razgledov ni, zgolj neko notranje zadovoljstvo, da si prišel na obisk, bil prijazno sprejet in da mora žal biti slovo skoraj hipno. 

Pogledi

Spust proti Jakobu, palice so bile še kako koristne, saj je drselo. Šel sem mimo koče Iskra, kjer se je Koronačas očitno že iztekal, Francijeve koče, kjer je še vse spalo, po strmi poti, Juhantovi, navzdol. Saj sem že v osnovi vedel, da to ni dobra izbira. Toda kaj, ko si moja buča nekaj zamisli in nato pri tem vztraja, ne glede na vse. 

Potoška gora

Kljub palicam sem zdrsnil, lovil kotaleče telo na ozki poti, jo dokaj dobro odnesel. Opomin je imel za posledico še bolj previdno hojo, navzdol, čez ceste, pod Pustim gradom, mimo Podaka, do izhodišča. Prav lep pohod je bil, sem se kljub nekoliko bolečemu kolenu, sam pri sebi muzal.

Jakob