Grmada in Šmarna gora

Saj se nekako spodobi, da v časih, ko prav daleč ne smeš, obiščeš vse kuclje, ki so ti na dosegu roke. Končno je važno, da zadihaš, začutiš prijetno utrujenost, spočiješ glavo, ko se ti pogled nasloni na daljave. V teh časih, kako nenavadno, tako zelo nedostopne. Šmarna gora je vsekakor takšna. 

Vsaj 2 metra

In če je dan pravi, pot mimo, kaj se ne bi ustavil? Avto sem prislonil na prazno mesto ob zidu pokopališča, stopil skozi Šmartno, se po znani poti mimo hiš vzpel do opozorila. Treba je držati razdaljo. Vsaj dveh metrov. Ker so steze nekje preozke za izpolnitev zahteve, sem se tolažil, da so verjetno z opozorilom mislili dolžino in ne širino. 

Razpotje

Na razpotju sem zavil na Romarsko pot in pred sedlom odvil proti Grmadi. Me je le vleklo, da ujamem še pogled na Ljubljano iz te smeri. Možakar, bolj v pražnji kot hribovski opravi je težko sopihajoč kolovratil navzgor. Ob vrsti pisanih pajkic, ki so švigale mimo, vsekakor nenavaden patron. 

Ljubljana z Grmade

Nekateri so šli hitreje, drugi počasneje, švignil sem mimo prvih in drugih. Na vrhu za trenutek postal, toliko, da sem naredil fotografijo, dve, nato pa že stopal nazaj proti sedlu. Prijazen pozdrav, zavoj proti Sv. Soboti. Njena kapela, ki stoji na robu strmine, mi je bila vedno všeč. 

Sv. Sobota

Lepo je bilo hoditi sedaj tu gori, pomlad je prišla, vse je bilo zeleno. Sonce je presevalo skozi mlade liste bukev. Na vrhu sem pogledal znova navzdol. Zgolj na kratko, toliko, da sem lažje zadihal. Ledinek je bil zaprt, na stopnicah pod cerkvijo so sedeli pohodniki. Brez sonca bi človeka tako ali tako verjetno prav kmalu pobralo. 

Šmarna gora

Sem si mislil tudi sam, ko sem se z roba spustil na pot navzdol. Po Partizanski stezi sem se strmo spuščal, na razgledišču našel nekaj lepih rožic, nadaljeval proti izhodišču. Zavijal tako, da sem vendarle našel nekaj samote. Zadovoljen, vesel, storil sem nekaj dobrega za sebe.

Rože ob Partizanski stezi