Apnišče že tretjič

In stvari ostajajo enake. Tako tudi hrib, ki ga vsaj v domači občini lahko obiščem. Napoved lepega vremena, zgodnje jutro, že sem se peljal proti izhodišču. Ko sem avtomobil prislonil na primerno mesto ob spomeniku dogodkom izpred let, sem videl, da so bili nekateri še bolj zgodnji. 

Pomnik

Pa vendarle je poti toliko, da so srečanja redka, če sploh. Navzgor sem šel najprej po zahodni poti, preskočil na srednjo, po njej nadaljeval brez težav proti najvišji točki. Dan se je prebujal, sonce je tam za hribi tudi že vstalo. Njegovi žarki so se ujeli v mlade bukove liste. 

Prebujanje

Na vrhu ni bilo nikogar, a je glas nekoliko nižje dajal vedeti, da prav dolgo ne bom sam. Hitro sem naredil fotografijo, nato pa v maniri teh dni nisem nič čakal, temveč ubral koral navzdol in levo. S tem sem prišel pod travnikom na širšo pot, nadaljeval po njej do stičišča poti, sedla in naprej v smeri Štefanje gore. 

Apnišče

Sem zašel? Seveda sem, kaj pa drugega. Danes, ko menda ne smeš postopati tam, kjer bi si želel, verjetno tudi ni dobro priznati, če narediš nekaj korakov v sosednjo občino. Pred vrhom je ravno obrnilo dekle, še ena zgodnja ptica, zgolj hitro sva se pozdravila, nato pa sem sam, po nekaj fotografijah in minljivem srčku na leseni mizi že izginil na drugi strani cerkve navzdol. 

Jutro

Zaplata, Storžič, kdo bi vedel koliko obiskovalcev imajo hribi nad Preddvorom v teh dneh. Ker nisem iz prave občine, sem jih lahko opazoval zgolj od daleč. Kaj se more, takšni časi, takšne odločitve. Saj bo boljše. Vsaj upamo lahko. Kratek razmislek, nato pa sem si izbral strmo pot, neke vrste bližnjico, ki je bila brez palic kar precejšen izziv. 

Srček

In seveda sem pristal na riti šele skorajda na ravnem. Neroda, ni kaj. Pod Šterno sem zavil navzdol, preskočil na srednjo pot in ji sledil do odcepa na kolovoz, po katerem teče nekaj časa tudi zahodna pot. Še bližnjica in že sem bil znova na parkirišču.

Želja