Sprehod po Bledu

Kdo bi ne poznal zapisa največjega slovenskega pesnika o Bledu? Saj vendarle že eden od spomenikov, ki Priširnu poje slavo, citira … Dežela kranjska nima lepšga kraja, Ko je z okolco ta, podoba raja. In kaj bi torej na robu jeseni lahko bilo lepšega, kot večerni sprehod ob mirni jezerski gladini? 

Grajska vrata

Ki sva se ga z mamo odločila malo začiniti. Zato sva avto pustila pod gradom, na mestu, kjer je parkiranje, kot nama je kimal možakar, ki je usmerjal avtobuse, brezplačno. Za Bled in tudi širšo okolico nekoliko nenavaden naglas je izdajal tuje korenine, nekaj krepkih na to in ono je domnevo zgolj še potrdilo. 

Podoba raja

Vzpon do gradu je kar strm, če ubereš bližnjico še toliko bolj. Obstala sva pred dvižnimi vrati, danes osvajanje graščakov in njihovih mičnih hčera vsekakor ni bil najin cilj. Sva pa odkrila zanimivo razgledišče. In pot, ki pod njim pripelje skoraj na obalo jezera. Mimo svetega Martina in zanimivega znamenja, ki ne more skriti sledi oblikovalske žilice našega velikega arhitekta, sva jo mahala navzdol proti jezeru. 

Sveti Martin

Pomešala sva se med številne obiskovalce, kopice mladih so govorile zelo znane jezike. Še pred nekaj leti skorajda domačini so sedaj tujci. Pomikala sva se od enega spomenika do drugega, ob iskanju določenih točk spoznavala zgodovino. Kdo bi si mislil, da je park nad jezersko promenado oblikoval krajinski arhitekt daljne Švedske? 

Jezero

Postanek v TICu, prijeten pogovor, nato pa vračanje proti izhodišču. Večerilo se je že, nad jezerom so se oblaki barvali v pisane pastelne barve. Ugotovila sva, da se je pri nekdanjem Šmonu zamenjal lastnik, z njim pa tudi ime kavarne. Kremšnite so še imeli, ali so boljše kot tiste ob jezeru pa nisva hotela razsojati. 

Na kremšnito

Pojedla sva jih, nato pa s spodnje strani skorajda po ravnem prišla nazaj do parkirišča. Da je bil lep sprehod, sva se strinjala oba.