Hud Kon'c

Dan ni bil za nikamor. Deževen in meglen. Kot jesen, ki je šele dobro prihajala. Oziral sem se v nebo, razmišljal, gledal radarsko sliko, se skušal preleviti v vremenarsko šlogarico in uganiti, kaj bo v naslednjih urah. Končno sem videl, da ni več kaj čakati. Trenutno okno jasnine na vzhodu je zahtevalo hitro odločitev. 

Hud Kon'c

Ki to niti ni bila, saj sem bil vendarle odločen že dosti prej. Prijateljevega povabila v Hud Kon'c, tam pod Kamniškim vrhom, ni za zavrniti. Zato sem pohitel do Kamnika, začetka doline Kamniške Bistrice. Tik za grozljivim kamnolomom sem pustil avto, zagrabil nahrbtnik ter za hribe nekoliko nenavaden, za ta dan pa kar pripraven dežnik in jo mahnil navzgor. 

Nadaljevanje grebena proti Kamniškemu vrhu

No, ni bilo tako enostavno. Saj sem začetek steze udel šele v drugem poskusu. In moral le malo višje še pogledati, kam in kako. Potem pa res večjih težav ni bilo več. Vzpenjal sem se hitro, rahlo rosenje, ki je bilo prav sitno ob mojem odhodu, je ponehalo. Torej bom le ujel luknjo, se mi je smejalo. 

Megleno

Strmina je bila enakomerna, približeval sem se svojemu cilju in ga v začrtanem času dosegel. Vpisna knjiga je pritrjena na deblo pod malim znamenjem na grebenu, mesto je bilo nekomu očitno všeč. Zakaj prav tu, mi ni bilo jasno, pa si s tem tudi nisem pretirano razbijal glave. 

Srečanje

Poiskal sem malo škatlico, se vpisal raje tu, nato pa odhitel nazaj navzdol. Pri takšni napovedi se ni bilo za obirati. Toda potrebna je bila previdnost, mokra tla so drsela, palice so bile v veliko pomoč. Meglice so se razkadile toliko, da se je videlo do sosednjega brega. In prav nič naprej. 

Sonce

Edini sopotnik na tej mokri poti so bili močeradi, njim takšno vreme očitno ustreza. In pa sem ter tja kakšna goba, ki jo je vlaga privabila na plan. V daljavi je zagrmelo. A nič zato, avto je bil blizu, nad menoj je bila modra luknja, skoznjo je posijalo sonce, se nagajivo ujelo v brzicah Kamniške Bistrice.

Kamniška Bistrica