Megleno razgledišče

Povabilo je prišlo nenapovedano, zbudilo zanimanje. Kaj ne bi, saj lepo razgledišče pod Begunjščico ne more biti kar tako. Toda tam sem hodil pred kratkim, časa ni bilo ravno na pretek, odrinil sem misel na pohod na stran. Dokler niso jesenske meglice prekrile teh krajev in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo bregove pobelil prvi sneg. 

Meglena pot

Čas se je iztekal. Nič več ni bilo možno čakati. Ko se je v soboto obrnilo tako, da sem ostal sam, je bila odločitev hitra. Sprehod, da zajamem zrak in najdem to čarobno mesto. Vzpon proti Zelenici je bil več kot dobro znan. Samota me je objela, Ljubelj je ostal daleč spodaj, tišina. 

Možic

Bežen pogled je dal vedeti, da razgleda danes ne bo. Razen tistega, ko imaš čas za sebe, ko pogledaš vase, se ozreš v preteklost, razmišljaš o prihodnosti. Okoli koče se ni še nič dogajalo, čeprav je bil ob tej uri zanesljivo vsaj že kdo pokonci. Dvignil sem se nad kočo, kamnita steza me je preko melišča peljala naprej. Smokuški plaz. 

Barve

Macesni so bili že odeti v rumena oblačila, žareli bi, če bi se v njihove iglice ujelo sonce. A ne danes. Okamneli možici so kazali, kod gre prava pot. Zeleno rušje, rumeni grmiček. Sredi sivine. Končno pravo mesto, postanek, razmislek. Bi šel naprej, se obrnil, iskal nove poti? Na takšen dan odločitev res ni bila težka. Nazaj navzdol, po isti poti. 

Izginevanje

Vlaga se je prijela prav vsake skale. Drselo je, kar naenkrat me je na spolzki korenini spodneslo, obrnil sem se in zakotalil na nekoliko nižje ležečo pot. Na srečo sem jo odnesel zgolj z nekaj praskami, opozorilo, da nikoli ne moreš biti zadosti previden, pa je bilo več kot zgovorno. 

Zelenica

Pri koči je bilo še vedno vse mirno, Triangel je bil nekje v megli, nadaljeval sem pod žičnico navzdol. Silhuete dreves ob servisni poti so kot črna strašila odsevala na beli podlagi. Vlaga okoli mene mi je segla vse do kosti. Pobegnil sem v avto, se odpeljal navzdol, iskat sončne žarke, barve, srečne dni.

Kontrast