sobota, 19. oktober 2019

Hudi grad

Kako lepo se je naokoli odpraviti s starejšo generacijo. Tako polno spominov, znanj o krajih, ljudeh, prave modrosti. Poromati pod gore, tja, kamor jo vsekakor še vedno vleče srce. Jo popeljati do krajev, ki jih vidi prvič, podati roko, pomagati preko strmine. Jesensko vreme je nad deželo ležalo vse od jutra. 
Preproga
Meglice so se preganjale okoli visokih vrhov, sončni žarki se niso mogli pregristi skozi koprene. Cerkvica sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču je bila najin današnji cilj. Nisva bila prvič tu, že pred leti sva iskala skriti zaklad. Danes sva zgolj ponovila vajo, uspešno našla škatlico in se nato še naprej čudila zaprtim vratom, prehodu skozi manjše obzidje. 
Sveti Jurij
Listje je šumelo pod nogami, skozi redek gozd se je videlo daleč. Po previdnem spustu mimo vile Bistrice, katere usoda nama ni bila jasna, sva na sedelcu nadaljevala na drugo stran navzgor. Kamnita pot je bila vedno bolj strma, nekaj previdnosti je bilo že potrebne. 
Sodobna osvajalka
Altgutenberg, menda tudi Hudi grad poimenovana utrdba visoko nad Tržičem, je danes seveda zgolj bleda senca nekdanje mogočnosti. Eden od najstarejših slovenskih gradov naj bi ime dobil po Dobrči, pod katero je na vzpetini kraljeval. Pa vendarle ni povsem zapuščen. 
Hudi grad
Ko sva se po potki vzpela do grajskega dvorišča, je bilo jasno, da so ga naselili novodobni vitezi. Leseni platoji, klopi, že rahlo prepišne zavese prijetne senčnice v zavetju grajskega zidu. Bale sena, shojene poti. Toda nobene žive duše. Kam so jo mahnili današnji graščaki nisva vedela. 
Stražar
Na to vprašanje nama ni znal dati odgovora niti stražar grajskega poslopja, ki se je prestrašeno zvijal med suho travo. Ujela sva še pogled na drugo stran, tja proti Kriški gori, potem pa počasi, previdno, ob pomoči nekoliko mlajše roke začela sestopati. Srednji vek sva pustila za seboj, današnji čas naju je pričakoval.
Pogled proti Kriški gori

Ni komentarjev:

Objavite komentar