Na Grmado in do Marije

Kako neprimerno bolj spokojno je na ta grič na preddverju Ljubljane stopati v večernem času. Ko pomladanska toplota popusti in se nepregledne množice, ki svoje zadovoljstvo, takšno ali drugačno, iščejo tistih sto in nekaj metrov višje, izgubijo. Ko le sem in tja pride mimo prijazen pozdrav in se sence dneva prelevijo v mrak, ki oznanja prihod noči. 

Gledat te, so naše želje ...

Izhodišče je bilo kot običajno pri pokopališču, večerno spokojno. Nato pa sem mimo cerkve prišel do prvih globokih vdihov, gozd jih je dovoljeval. Saj je hoja na takšne griče vedno nekakšno romanje. Do samega sebe. In morebiti še koga drugega. Ki pravijo, da bedi nad nami. 

Pogled z viška

In nas gleda z viška, kot gleda cerkev, posvečena Mariji, na nas z vrha Šmarne gore. In so kot nekakšni biseri na njenem plašču po celem pobočju posejane kapelice in znamenja. Mimo katerih so speljane poti. Pri eni izmed njih, tisti žalostni, sem stopil na Romarsko pot in ji mimo Turškega kopita in novega znamenja sledil do poti na Grmado. 

Sončna reka

Vzpon je bil hiter, z vrha razgledi večerni, spust mimo narcis proti Vozni poti pa malo divji. Kot vedno, od kar je narava polegla drevje v tem koncu. In se je treba dričati, skakati, prestopati, dokler ne prideš do sledi človeka, ki skuša rešiti, kar se rešiti da. Kuge ni več, znamenje pa še ostaja. 

Kuga

Zavil sem znova navzgor, mimo samotne hiše in večernih sprehajalcev, do sedla, kjer se je že kazalo, da bo večer kmalu razlil svoje barve po nebu. Nekoliko bolj zamolkle, toda zato še lepše. Napovedovale so vreme, kazalo je dobro. Ker je bil ravno tak dan, sem seveda moral stopiti navzgor mimo sv. Sobote. 

Šmarnogorski počitek

In se nekoliko višje zazreti v hiške, drevesa, ceste, duše ljudi stotine metrov pod menoj. Ko sem obšel Marijo, da bo bolj držalo kar dvakrat, in se nato, v mraku, počasi spuščal znova navzdol, proti izhodišču, tja, kjer so se počasi že prižigale luči.

Barve