nedelja, 08. maj 2016

Zadnjič?

Klasika. Kot vedno vsako pomlad se spodobi tudi to zaključiti z znanim ciljem. Zgodaj zjutraj, ko še vse spi. Vršič. Zaspani obraz zre na naju skozi šipo sosednjega avtomobila. Hlad jutra, zima še ni čisto pozabljena. Plaz že kaže kopno reber, še malo in pomlad bo polizala ves sneg tu gori. 
Prisank
Poletna sezona se bo začela, trume pohodnikov, zvonci ovac. Začela sva se vzpenjati, dan je že silil izza obzorja, umetna svečava je bila nepotrebna. Štrikala sva sem in tja, nobene prave sledi ni bilo. Izginila je pod nogami številnih, zavoji prejšnjih dni so jo povozili. 
Vratca
Ni se nama dalo več, smuči so pristale v rokah, korak za korakom so bila Vratca bližje, kopnina nad njim, znova sneg. Vprašanje in hiter odgovor. Velika. Prav, zakaj pa ne? Sem si rekel, med tem, ko sem opazoval postavo, ki naju je prehitela na vrhu plazu. 
Igrišče velikanov
Zavila je drugam, sedaj sva imela svojo samoto. Kam sva tako vedela, tu ni kaj razmišljati. Do velikih skal, ki jih je v preteklosti neka huda sila odkotalila navzdol. Balinanje za velikane. Vzpon in nato prehod pod steno, tja na vršna pobočja. Sneg je še kar držal, očitno je tu gori še pravi mraz. Sva si mislila. Takrat. 
Na robu
Še zadnji zavoj, kratek konec grebena, vršna piramida. Včasih se mi je zdela višja. Tudi njo je očitno čas rahlo pobožal. Sva se smejala, nazdravila, se nastavila lovilcu spominov. Nato pa naredila prve zavoje. Odločnost se mi je kmalu maščevala. Sneg ni bil tako trden, kot se je kazal. 
Midva med očakoma
Predrlo se je, lovil sem ravnotežje, nato pa dosti manj samozavestno na široko zavijal navzdol. Opozorila prijatelja niso dosegla. Ponovil je mojo napako. Pa saj sva vajena. In sva se zgolj smejala, ko sva drsela pod steno, mimo velikih skal in proti Vratcem. Prebijanje skozi ruševje, hoja navzdol, mimo številnih. 
Zavoji
Prava kolona se je vzpenjala navzgor, po južnem snegu sva lovila ravnotežje mimo njih na plaz in naprej na Vršič. In se ob tem smejala, ko je pod smučmi kaj zaškrtalo. Saj tako mora biti in spomladi nekako sodi poleg. Še pogled nazaj. Zadnjič?
Proti soncu

Ni komentarjev:

Objavite komentar