Jeterbenk

Zgodnje jutro. Meglice so se počasi razkrajale, le tam nad kotlino so vztrajale v debelem ovoju. Ko sva iz Topola stopila navzgor. Tam do gostiln, ki jih ljudje spodaj ležečega mesta ob dela prostih dneh zasedejo do zadnjega kotička, je bil dih že tisti pravi. 

Pot do sonca

Nasmehnil sem se napisu, da je do najinega cilja še celih štirideset minut. Že prevečkrat sem bil tu, da bi ne vedel, da to velja zgolj za tiste, ki se s polnimi želodci komaj premikajo. Midva sva kar letela po ravnem mimo Katarine, ki se je prav svetniško zamaknjeno skrivala v belini. 

Meglice

Spomin je odplaval v čase, ko so bila dekleta še majhna in smo se tu ustavili v božičnem času. Preproste jaslice so bile takrat za nas prava čarovnija. Tokrat čas ni bil pravi, cerkev je bila že od daleč videti zapahnjena, kot se zagre. Ko hočeš posvetno bogastvo skriti pred prav takšnimi željami lokalnih cefizljev. Ravbarji jim menda pravijo v teh koncih. 

Jeterbenk

Nad megleno morje se je dvigala Šmarna gora, jutranje sonce je neuspešno skušalo posvetiti na zemljo. Ostajalo je svetla žareča krogla za belino. Ko sva mimo kapelice in samotnega vikenda zagrizla v zadnjo strmino. Vzpona je bilo znova ravno toliko, da sva malo hitreje zadihala. 

Megleno morje

Že sva stala na vrhu, pri velikem križu, ki je menda potreben. Da oznanja vsem vidnim in nevidnim človeške zmote. In jim žuga ter grozi. Da se jim zna zgoditi prav to, kar se je z glasnikom te vere. Če ne bodo tiho, poslušno in brez ugovarjanja sledili edini priznani resnici. 

Križ

Pa je bilo to razmišljanje le preblisk, tako kot je bil bežen pogled na znamenje na vrhu. Saj ni razloga, da bi gledal vanj, ko je okoli toliko lepšega. Že sva stopala navzdol, po isti poti, mimo kapelice, nad kmetijami, samotnimi potmi. Le korak je bil sedaj hitrejši, dihanje bolj umirjeno, razgledi vsak trenutek lepši. Dan je topil jutranje meglice, že se je videlo daleč.

Topol