ponedeljek, 09. september 2013

Mega Praga

DOLGA POT – 6.9.2013 – Potem ko sva imela z Bojanom odhod v Prago že kar nekaj časa na spisku želja, so se stvari izkristalizirale seveda šele na koncu. Predvsem, da greva sama. In da je zato v avtomobilu prostor za dvoje koles. 
Rečica Lavant 
Kje bova spala, je bilo pa vprašanje, s katerim se nisva pretirano ukvarjala. S seboj sva vzela vse potrebno, hkrati pa je bila v načrtu tudi improvizacija. Kaj pa bi drugega lahko pričakoval, če gresta dva dedca skupaj na pot. Prvi del je bil začrtan, nadaljevanje pa sva sklenila doreči sproti. Čez Jezersko, mimo Železne kaplje in Velikovca proti Judenburgu. 
Kje naj iščeva?
Pot je po odhodu od doma minevala hitro, vsaj zdelo se nama je tako. Da čas mineva še hitreje, sploh nisva opazila. Brez postanka za nakup vinjete ni šlo, brez hitrih postankov za najdbo škatlic še manj. Bile so različnih oblik in velikosti, nekatere skrite bolj domiselno, druge manj. Kot vedno. 
Številka 3000
Dva zakladolovca, ki gresta na tako veliko srečanje podobnih zasvojencev, se seveda ne moreta peljati mimo škatlic brez ustavljanja. Najdbe so bile večinoma uspešne. Zgodilo pa se je tudi, da sva debelo gledala naokoli in nama ni bilo nič jasno. Včasih se nama je čez čas posvetilo, drugič ne. 
V bližini Judenburga
Bojana je tisti, ki naj bi bil skrit pri zgodovinski preši, še posebej razdražil. Ko sva odpeljala naprej, se je zaobljubil, da pride še enkrat pogledat, samo da razvozla to uganko. Kar naj. Sam sem bi tu že drugič in sem mirno podpisal predajo. Pri Judenburgu sva zavila proti vasici Visoke ture, od tam pa mimo Triebna in Liezna šibala v smeri Linza. 
Jezerce pred krajem Spital am Pyhrn
Avstrijske zvezne dežele so kar letele mimo naju. Koroška, Štajerska, Gornja Avstrija. Pa so šli kilometri v resnici veliko počasneje, kot je mineval čas. Glede na načrte bi morala že iskati prenočišče v Pragi, a sva še kar kolovratila sredi naše sosede. 
Saj pleza kot gams :-)
Na avtocestnem počivališču sva zmogla splezati na visoki betonski podstavek, skoraj strmoglavila s trhlega visokega lesenega panoja in nato nad Linzom, pri solarnih rožah v Freistadtu, končno ugotovila, da se je že pošteno stemnilo. 
Solarne rože
Pa nič zato, iskanje sva nadaljevala, zapeljala čez mejo pri kraju Dolni Dvorište in pred krajem Skoronice sklenila obiskati spomenik žalostnim dogodkom med drugo svetovno vojno. Ko sva ravno hotela zaviti na gozdno pot, je pred nama tja zavil avto. Policist, kaj drugega zaradi odsevnih nalepk ni moglo biti. 
Prepovedano za gps?
No, v bližini spomenika ni bilo nikogar, torej ni panike. Potem ko sva našla skrivališče, sva se vračala do avtomobila. Kar naenkrat so naju z druge strani obsvetlile luči, izstopila sta dva policista. Eden nama je v češčini dopovedoval, da želi najine potne liste, drugi pa je šel do spomenika. 
Nekaj v gozdu se sveti ...
Če bi državna organa znala kaj drugega kot svojo materinščino, bi se že kaj zmenili, tako pa sta ob vseh najinih poliglotskih poskusih zgolj zmajevala z glavo. Spomenik je bil cel, torej nisva vandala in lahko sva odpeljala naprej. Seveda nasmejana, takega sprejema na Češkem nisva pričakovala. Kljub utrujenosti naju dobra volja ni minila. 
Soboslav
Spet so se nama usta razširila v nasmeh nekaj kilometrov dalje, v kraju Kaplice, kjer je bil znak na dovozu do železniške postaje s prečrtanim napisom GPS. No, da bi bila uporaba navigacije prepovedana, kaj takšnega pa še ne. Pa tudi signal je bil zadosti dober, da sva škatlico hitro našla. 
Mesto samostanov
Mimo naju so bežali kilometri, minevale so minute, ure, tudi dan je minil, zakorakala sva v novega. 

PRAGA – 7.9.2013 – Čeprav je bilo že krepko čez polnoč, sva zgolj počasi nadaljevala proti svojemu cilju. Mesta, samostani, cerkve, ograje, mostovi. Peljala sva mimo Čeških Budjejovic, mimo Tabora in Votic, do končnega cilja. Vožnja skozi Prago je v zgodnjem jutru minila hitro. 
Vltava
Nobene gneče, prazne ulice, midva pa za kakšne postanke enostavno preveč utrujena in zaspana. Ob peti uri sva parkirala na predlaganem brezplačnem parkirišču pod sejmiščem. Čisto v bližini prizorišča mega dogodka, ki naju je v Češko glavno mesto privabil. Da bi iskala kamp ali si uredila bolj udobno ležišče nisva niti razmišljala. 
Ja, ne boš verjel, v Pragi sva ...
Zvita na sedežih sva zaspala. Jutranja svetloba in neudoben položaj sta bila seveda vse kaj drugega kot garancija za dolgo spanje. Čez dve uri sva že mencala oči in gledala v znano jutro. Pomalicala sva tipično moško jed, doručak in daleč preveč sladke bige, našla bližnjo škatlico, nato pa že vlekla iz avtomobila kolesa. 
Pogled na Prago
V sosednjih avtomobilih so še spali, zarosena okna so kazala, da nisva edina, ki sva si za spanje izbrala tak nomadski način. Odbiciklirala sva do Vltave, jutro je bilo jasno, sonce se je ujelo v vodo in nagajivo mežikalo. Spoznavala sva mostove, razglede, znamenitosti. Srečevala druge zakladolovce, ta vikend jih je bilo veliko na vsakem koraku. 
Vozi me vlak v daljave ...
Pogledala sva si del tekme, kjer se je odbojka igrala z nogami, se ustavljala pri spomenikih, lezla v grmovje, se vzpenjala na hrib in spuščala z njega. Vsega je bilo dosti. Spoznavala sva tukajšnji jezik, saj sva morala za eno izmed najdb prevesti češki tekst. Šele tako se nama je posvetilo, da morava pozvoniti na ravno prava vrata. 
Policist pazi na naju ...
Vratarju, ki naju je spustil na notranje dvorišče danes zagotovo ni bilo dolgčas, dan se je komaj začel, pa je bilo v knjižici že veliko vpisov. Nekaj sto metrov naprej sva hotela na vsak način priti do železniških tirov, pa naju mojster, ki je stražil bližnje parkirišče, ni hotel spustiti bližje. Še dobro, saj se nama je šele takrat posvetilo, da bo treba malo višje, na most. 
Cerkev najsvetejšega Jezusovega srca
V lepem parku, Rajska zahrada, je prav poleg bazenčka, kjer je bilo skrivališče, sedel policist. Slabe nočne izkušnje so naju naučile, da z njimi ni heca, zato sva škatlico na plano potegnila z odličnim prikrivanjem. Vrnila sva jo dosti bolj mirno, saj je med vpisovanjem policist spoznal, da bo treba za službo narediti še kakšen korak. 
Ko dojenčki začnejo plezati
Okoli cerkve, ki jo je načrtoval naše gore list, Jože Plečnik, je bila prava gneča. Škatlice smo si kar podajali iz rok v roke. V bližini je potekalo srečanje zakladolovcev, kjer sva upala, da se srečava še z drugimi Slovenci. Pa ni bilo nikogar. Škoda, a nič zato. Sva dobro zastopala domače barve, nato pa jo mahala proti televizijskemu stolpu. 
Pogled na Prago z zraka
Z njega je še posebej lep pogled na mesto in okolico. Nanj nisva splezala po vzoru velikanskih dojenčkov, temveč sva se do razgledišča sklenila povzpeti z dvigalom. Pa je bil hec. Potem ko sva dobila vstopnici, sva se znašla pred dvema dvigaloma. Pred enim nikogar, pred drugim vrsta. Čeprav sem bil skeptičen, sva bila seveda zadosti »pametna«, da sva vstopila v tistega brez gneče. 
Sedeži na stolpu
Pa naju je odpeljal zgolj do restavracije na pol poti. Tam so bile cene seveda na visokem nivoju, zato sva zgolj prestopila v pravo dvigalo, ki se je ravno spuščalo. Znova sva se znašla v pritličju in tam pobrala tiste, ki so v vrsto stopili ravno pred nama. Visoko nad mestom sva se smukala okoli in uživala v lepem pogledu na hiške in mravljice daleč spodaj. 
Na enem izmed srečanj
Nato pa že hitela na novo srečanje. Teh je bilo ta vikend na pretek. In dan je bil še dolg. Po vpisu in občudovanju lesenih »kovancev«, je bil pravi trenutek za počitek. Saj ves čas pa res ne moreš biti v pogonu. Hladen Gambrinus je dobro del, posedela sva v senci in klepetala o vsem živem. 
Gamsek
Da se ne bi zasedela, sva znova pognala kolesi in se skozi mesto prebijala proti parku Podvinni. Seveda so bili postanki obvezni, iskanja, srečevanje. Kot sva bila danes že navajena. V gošči sredi mesta sva ob tem spoznavala tudi malo manj prijetne plati mesta. Gnezda brezdomcev, zasvojencev, kdo bi vedel koga. 
Pogled v globino
Previdno sva hodila mimo, se na daleč izogibala vsemu, kar bi dišalo po iglah. In pri parku doživela razočaranje. Pričakovala sva, da bova tu lahko plezala na umetni ali celo naravni steni. Pa se je dogodek odvijal v adrenalinskem parku, na visokih stebrih so se zvirali bolj ali manj izkušeni. Najini upi so hitro odplavali po bližnjem potoku. 
Na enem od mestnih gričev
Ogledala sva si predstavitev opreme za težje terene, nato pa že pohitela naprej. Do letnega sankališča, kjer sva se ustavila ravno pri ovinku, ki je kaznoval vse, ki so šli prehitro. In ostankov mostu, ki je zahteval kar malo adrenalinski spust na polico k škatlici. V trgovini sva obnovila zaloge, nato pa vesela zagledala picerijo.
Vltava zvečer
Dan se je že krepko prevešal v večer, čas je bil za postanek, hrano in seveda odlično češko pivo. Nova energija in brez težav sva odbrcala nazaj proti avtomobilu. Celo tako hitro, da sva jih spet slišala s strani policista. Ne po pločniku, ta je za pešce! Odločitev, da se pridruživa Tomažu pri nočnem lovu je bila že sprejeta, le še usklajevanja je bilo kar nekaj. 
Kam pa sedaj?
Prihajala so sporočila, ki so začetek pohoda odlagala iz minute v minuto, vedno manj nama je bilo jasno kdaj in kako se dobimo. Končno sva imela vsega zadosti in odpeljala sva se na začetek, nekoliko izven centra mesta. Ko sva ravno ugotovila kje je prva stopnja, so prišli ostali. Zbrala se nas je kar lepa ekipa, čakala nas je operacija Bruneval. 
Radarska antena
Skupaj smo krenili v gozd in sledeč navodilom na naših napravah iskali mine, se izogibali sovražnikovemu ognju, včasih bolj uspešno, drugič manj. Ustrelili so nas seveda ravno v zadnji del, rit po domače, potrebna je bila zdravniška pomoč. Delovali smo kot tim, nikogar nismo pustili zadaj. 
Naša skupina
Zabave je bilo dosti, na koncu nam je uspelo uničiti radar in za konec še najti škatlico. Odlična igra, je bil zaključek vseh. Ura je hitela proti polnoči, vsi smo bili že nestrpni, naslednji dan smo še posebej težko čakali. Načrt je bil iskanje različnih vrst škatlic, kar dvanajst smo jih imeli namen najti. Vsekakor zahteven projekt. 

PRAGA – 8. 9. 2013 - Med vračanjem proti avtomobilu sva se ločila od drugih in sama skakala po gozdu do treh ponoči. Sam sem bil že kot ožeta cunja, Bojan pa še ves navdušen. 
Vse za teren 5
Končno sva se privlekla k avtomobilu in odpeljala do znanega parkirišča. Seveda ob nočni uri znova ni bilo niti misliti, da bi naju bili v katerem od kampov veseli, vdana v usodo sva se premeščala vsak na svojem sedežu, dokler nisva zaspala. Pa ne za dolgo. 
Številke, številke, številke!
Notranja ura naju je zbudila že ob petih zjutraj, počasi sva se, priznam, nekoliko polomljena, spravila pokonci, zlezla na kolo in odpeljala do parka Stromovka. Tam sva si pogledala razstavo Maze (vse kar ste hoteli vedeti o zakladolovu, pa si niste upali vprašati), se ustavila na enem od srečanj, skočila še malo naokoli in se nato ozaveščeno odpravila pobirat smeti v okviru CITO dogodka. 
Maze
Cache in, trash out. Nabrala sva veliki črni vreči in jih nato lep čas vlačila naokoli, ker nama ni bilo niti najmanj jasno, kje presneto je treba smeti oddati. Sprva zato, ker sva svoja lista z označbo mest s kontejnerji enostavno vrgla kar med smeti. Ko pa sva si uspela izposoditi nov list, sva složno ugotovila, da si z njim tako ali tako ne moreva veliko pomagati. 
Cito
Zakladolovca pa taka! Končno sva jih odložila na mesto, kjer so jih odlagali tudi drugi, se vpisala in odšla proti prizorišču mega srečanja. Zgodnja ura je imela tudi svoje prednosti. Med prvimi sva dobila informativni material in ob tem izvedela, da žal Slovenije na Češkem zemljevidu še ni. 
First To Log
Zato sva malo kracala po slovaški zastavi, nato pa odšla v prostor, kjer se naj bi vse dogajalo. Pa je bilo še dokaj prazno, tudi pri vpisni tabli ni bilo še nikogar. Na majhno ploščico si moral vpisati svoje ime, nato pa si jo prilepil na veliko tablo z znanim znakom. In tako se je dr.gumpi prvi vpisal na tako velikem dogodku. Juhej. 
Dr.gumpi
Kar sijal sem, pa tudi Bojanu, ki mi je seveda takoj sledil, se je dobro zdelo. Pogledala sva si razstavo lesenih »kovancev« in sledljivčkov, nato pa skočila na kolo in oddrvela naprej po Pragi. Potrebovala sva še kar nekaj škatlic, zato se nisva smela obirati. 
Geocoinfest
V enem od mestnih parkov sva lezla v breg, dokler nisva ugotovila, da so skalni bloki, ki sva jih želela obiskati, dejansko nižje. Pri blokih sva se slikala in ob tem pogledovala proti policijskemu avtomobilu, parkiranemu na cesti poleg naju. Eden od policistov je ležal v odprtem prtljažniku, dokler mu ni postalo nekoliko nerodno in se je zbasal nazaj na sedež avtomobila. 
Strahovske lomy
Naju sta pustila pri miru, čeprav sva zmotila njun nedovoljeni počitek. Čez drn in strn sva se spuščala proti centru, vmes naredila postanek v lokalni trgovini, nato pa že brcala proti Karlovemu mostu. Tam sva našla škatlico, ki je do sedaj imela največ obiskovalcev na svetu, pobožala psa na sredini mostu in prispela v strogi center. 
Na Karlovem mostu
Tam naju je čakala naloga, kot si je prej niti predstavljati nisva mogla. Da bi prišla do ploščice z označbo poldnevnika na Staromestnem trgu, sva se namreč morala preriniti skozi nepopisno gnečo deklet in žena v roza oblekicah in z balončki iste barve. Zabavno vsekakor. 
Poldnevnik
Kot bi se znašla v nebesih. Saj so zanesljivo roza, kajneda? Vrnila sva se na drugo stran Vltave in si pod Karlovim mostom naročila jahodovo zmrzlino. Pretirano drago, toda kaj, ko je Bojan mislil, da je cena napisana tam, kjer je bilo le menjalno razmerje med evri in kronami. Pa nič zato, saj sva lokalne valute imela še dosti. 
Roza
S kolesi sva se podila ob reki, zbirala virtualne posode in šele čez čas, po nekaj poskusih seveda, ugotovila, kje ga lomiva. Uspešen zaključek naju je navdušil za še eno tovrstno igro, tokrat sva se zapodila na Praški grad, po številnih stopnicah, gor in dol. Nemcu, ki naju je hotel nekaj vprašati, sva samo pomahala, da tečeva na naslednjo točko. 
Balončki
No, on je sam ugotovil, kar je hotel, midva pa sva pogruntala, da teči niti ne bi bilo treba. Ustavila sva se še pri zanimivi geološki posebnosti in spoznavala zabavno plat vikenda. Ko sva se vpisovala v dnevnik škatlice, do katere ne prideš kar tako zlahka, se je pojavila skupina zakladolovcev, prosila, če se lahko vpiše in na koncu vprašala, kateri zaklad to sploh je. 
Jahodova zmrzlina
Halo! Midva sva morala preteči grajski hrib, da sva prišla do nje, oni pa takole, spotoma. No, saj sva tudi midva našla eno ali dve na lažji način, zato seveda nisva imela pripomb. Odbiciklirala sva nazaj do prizorišča mega dogodka, malo firbcala po stojnicah, ki pa so jih počasi že pospravljali. Je bil čas za odhod.
Letensky profil
Tudi za naju. Kolesi sva vrgla v avto in navdušeno mahala Pragi med potjo na jug. Seveda so bili nujni še postanki. V trgovin za nekaj zaloge dobrega piva, za slikanje na trgu v predmestju Prage, pa tudi kasneje, med vožnjo skozi Češko proti Avstriji. V Linzu sva se še enkrat slikala, postanki so bili koristni, da nisva bila preveč zaspana. 
Logbook se je napolnil

PRIHOD DOMOV – 9.9.2013 – Ko sva zapuščala Linz je ura odbila polnoč. Čakalo pa naju je še kar nekaj kilometrov. Peljala sva proti Judenburgu, tam navigirala v smeri Velikovca, Železne kaplje in Jezerskega. Doma sva bila ob petih zjutraj. Vikend je bil vsekakor naporen, zato pa poln doživetij in prijetnih srečanj. Ga bo še treba ponoviti, enkrat, nekoč, nekje …

Ni komentarjev:

Objavite komentar