Planina

Poletje ostaja zgolj neki davni spomin. Toplota, ki smo jo preko toplega peska na morski obali srkali vase, se je umaknila hladu, okoli vogalov se potuhnjeno plazi megla, listje pod nogami šumi. 

Potok

To je čas, ko čakaš, kdaj bodo začele skozi gole veje naletavati prve snežinke. Nežne princeske čarobnih oblik. Objete bodo prinesle hlad, ujele poskočni potok v ledeni oklep. Samotni koraki skozi sotesko so prinesli besede, drdrale so vedno bolj oddaljeno, mlinsko kolo pri starem malnu je stalo. 

Upanje

Gosaka sta jezno sikala, tu je njuna Betajnova, tu bosta ostala. Saj ju nihče ne podi. Izprosila sva si prehod, nadaljevala proti Lintvernu. Pobožala sva nežno preprogo iz mahu, voda je počasi polzela po njej, jo močila, čakala. V votlini je klokotalo, za rešetko je moral biti zaprt zmaj. Zaprmej. 

Brv

Morda sta se nekoč ruvala z Ajdovsko deklico. Vsak je pustil svoje sledi v času, spominjajo na dni, preden so velikani odšli. Ubirala sva korake, lovila vdihe, gledala daleč. Strmina je popuščala, bila sva blizu. Med drevesnimi debli so se že kazali deli stolpa, ki na vrhu porine pogled čez rob, da lahko zajadra daleč. 

Ujetnica

Šla sva mimo, iskala skrivna znamenja, opise prijateljev. Nato pa se le dvignila visoko, še višje. Med snežinkami, ki so priplesale od nekje tam, sva lovila utrinke, sama, izgubljena, znova najdena. Čeprav se je iz dimnika toplo kadilo, se nama je začelo muditi. Kar naenkrat, brez posebnega razloga. 

Odsevi

Spuščala sva se navzdol, izbirala pot, po navdihu. Snežink je bilo vedno več, zima res prihaja. Klopca je za utrujene, v mrazu ni bila nič vabljiva. Na križu ob poti je trpel poznani obraz, spominjal in opominjal. Betajnova je bila vedno bližje, megleno morje je bilo nad nama, potopila sva se globoko, čisto vase. 

Ajdovska deklica

Travniki so naju prijazno odložili na izhodišču, še zadnjič sva pogledala navzgor, videla nisva nič. Ne blizu, ne daleč, prav je tako. Spomin je ostajal zgolj nama. 

(Betajnova – Planina)