Baba

Nekateri imajo večer. Drugi jutro. Nam je zgodnje neprimerno bolj domače. Ko se tema že trese, čuti svoj konec. Čaka, kdaj bo izza grebena prišla rdečina, se razlila svetloba. Žarki bodo popili njene zadnje ostanke, skrite v globokih dolinah. Začelo se bo prebujati življenje, poljub ga bo otel bodečega trnja in dolgega spanca. 

Prebujanje

Luči so tipale po gozdni cesti. Nad ovinkom ni šlo več. Avto smo porinili na parkirišče, zagrabili opremo. Ušel sem. Vedel, da sem počasen, težko bo slediti. Nekaj prednosti bo dalo čas, da zadiham. Lučki za mano sta izginjali za debli dreves, se igrali skrivalnice, bili vedno bliže. Imel sem prav. 

Vrh

Nekaj bežnih besed, nato sem že gledal postavi, ki sta izginjali v mrak. Privid. Ovinki so ostajali zadaj, vsi do zadnjega. Sopihajoč sem skušal obdržati tempo, prehiteti samega sebe. Izplaval sem iz gozda, koča na robu se je že videla. Postanek pri pozimi trdno zapahnjeni bi bil brez pomena, pobočje je čakalo.  

Sonce

Tam nekje na vzhodu, za domom in še naprej, se je začelo svetliti. Črna noč, ki je malo prej prešla v neko nedoločeno modrino, je sedaj jasno zarisala meje. Črni bregovi pod rdečim nebom, čudovit kontrast. Za Miklavža je bilo že prepozno, te piškote verjetno peče Božiček. 

Prijatelja

Kar gledal bi, če me ne bi čakal vrh, na njem prijatelja. Še nekaj posnetkov, še nekaj gibov, korakov. Nekaj jeznih misli. Čez tiste, ki tako nesrečno naluknjajo sled. Da je hoja s smučmi potem ena sama muka. Pa saj vse takšne misli odnese tisti trenutek. Ko se z vrha vidi vse. 

Smuka

Tudi sonce, ki je počasi prilezlo na rob obzorja in se prekobalilo čezenj. Nazdravili smo svoji druščini. Se smejali eden drugemu. Pomahali vsem in vsakomur in trenutek kasneje že vijugali navzdol. Nekaj uživaških zavojev, nekaj rodea, nekaj ceste in že smo bili znova pri avtu. 

Zvezda

Z eno mislijo, ki se ponavlja vedno znova in znova. Ne glede na to kako nam je šlo, ne glede na sneg, ne glede na vse. Bilo je fajn. 

(ovinek nad Ravnami – Dovška Baba)