Kriminalka

Bila sva dva. Noč naju je skrivala, ko sva se plazila mimo hiš. Le osamljeni lajež je izdajal, da naju je zavohal pes. Že sva se zlivala z drevjem, izginila vsem izpred oči, se počutila varna. 

Gozd

Dve lučki sta trepetaje risali sled po kolovozni poti, osvetlili z mahom poraščene skale, požgečkali smreko, jelko, gaber. Plazila sva se naprej, iskala komaj opazna mesta, puščala oznake. 

Pot v pekel

Dan naju je prehitel, mežikala sva v megleno svetlobo, vidna sled je kazala prehode. Spustila sva se v pekel in dvignila v nebesa. Kje sva se zadržala dlje, je vseeno. Povsod sva bila obiska vesela in neki nevidni duhovi so bili veseli naju. 

Ušla sva megli

Dvigovala sva se, hrepenela po modrem nebu, žgečkanju sončnih žarkov. Nežni toploti, ki jo komaj začutiš, ko te poboža. In še kako dobro veš, da je zadnji dih pojemanja jeseni, zima prihaja. 

Sončna pot

Megleno morje je zalivalo nižine, videle so se le posamezne čeri. Izplavala sva, se dvigala še višje. Belina se je zaganjala za nama, čutila sva njene blodne roke, ki so segale in naju skušale ujeti. Ušla sva mimo nevidne zapornice, nikogar ni bilo več, da bi jo stražil. 

Krim

Pred nama je bil ostanek nečesa, kar je minilo. Sledove počasi briše čas, vedno manj jih je. Pogledala sva okoli, nato pa splezala na drevo. Mogočna krošnja je skrila dvoje duš, nudila boljši pogled. 

Čeri

Videla sva vse in vsakogar. Dokončala nalogo. In zadovoljno nazdravila na vrhu. Uspehom, ki so bili, vesela za tiste, ki še pridejo. Dosegla sva svoj Olimp, šla pogledat na drugo stran in se nato tiho plazila navzdol. Megla naju je objela, še bolj močno, še bolj tesno. Cerkvica je bila zgolj privid, bežno je zdrsnil mimo naju. 

Privid

Že trenutek kasneje nisva vedela, ali ni bil vse skupaj samo sen. Smrekica v gozdu je bila okrašena minljivo. Enostavno lepo. Beli okraski na koncu vejic so čakali, da skozi meglo posveti sonce. Takrat bi zažareli, zgolj za trenutek, potem pa bi jih topli dih zabrisal za vedno. 

Srečno

(Podpeč – Krim)