Bičkova skala

Spomini. Ko smo še kot zvesti Titovi pionirji pogumno, sledeč zgledu naših očetov in starih očetov, stopali proti velikemu spomeniku še neke vojne norije. Kratkohlačniki smo komaj razumeli kaj se dogaja, slovesni govori so šli mimo nas, prapori borcev nekega drugega časa so odsotno zaplapolali v vetru. 

Nek drugi čas

Ostali pa so ostri poki, ki so v nekem ponesrečenem projektu odmevali od sosednjih bregov, strašili ptice in ljudi, ki so še pomnili. Juriš izza skladovnice drv pa je ostal nekje v nas. Buril domišljijo in ponesel razgrete in skuštrane glave v junaške čase borbe za tisto, kar imamo danes. In ostala je Bičkova skala. 

Bičkova skala

Nek simbol na katerega smo bili nezavedno ponosni. Za mladce tako nedosegljiv. Visoka čer nad nesrečno vasjo. Morala so preteči leta, spomini so se zbrusili, od njih je ostalo bore malo. Predvsem hvaležnost tistim, ki so nam že takrat vcepili prave vrednote. Ko je trobojnica res zaplapolala. V naših srcih. 

Sneženi valovi

Bičkova skala. Čakala je, nema visoko nad grehi in nekimi novimi, neznatnimi junaštvi. Čakala, dokler me ni doseglo povabilo na pustolovščino. V belino sva zakorakala dva rodova, se vzpenjala na robove Jelovice, v sončno jutro. Iskanje je bilo le delček doživetja. Najbolj vredno je bilo biti skupaj. Videti in slišati tihe glasove preteklosti, ki jih veter ravno v takšnih dneh še vedno nežno preseje skozi veje smrek. 

Snežna pot

Skala je bila tu. Zgolj postaja na poti do razglednih parobkov. Škripanje svežega snega, neke nove stopinje. Tisočkrat ponovljene, v belino prvič zarezane. Utrujenost je bila zgolj spodbuda. Besede so obvisele nekje v zraku. Saj ni bilo kaj povedati. Vedela sva. Vse. Še pogled na domačije, na snežnih valovih nekje razpršene, drugje stisnjene skupaj. Kot otroci, ki so se nagnetli okoli krušne peči, poslušat zgodbe sivobradca. 

Nekje visoko

Hladen piš. Obrat. Tja dol. Na začetek. In nato navzgor. Da telo znova dobri prave obrate, potne srage prekrijejo čelo in srce udari prav posebej živahno. Kot bi bilo povabljeno na ples. Važno je, da čutiš utripe. Ker potem veš. Da si še. In tudi zato, ker enkrat ni nobenkrat. Treba je čez visoke travnike pogledati še proti drugi strani. Drugače ne moreš vedeti. Če ni tam kaj drugače. 

Grebeni in doline

Dolina, ki jo že tako dolgo iščeš. Dolina miru. Razočaranje je samo iskrica novega upanja. Kajti tam zadaj, tam bo še treba. In slutiš, da je dolin in gorskih grebenov še nebroj. Toda sedaj je treba spet stopiti. Nazaj navzdol. V boj. Za neke druge vrednote. Ničeve. In če za vsemi tistimi grebeni ne bo potešitve, bo treba še priti. Sem gor. Ker še stoji. Bičkova skala.  

Bele čipke 

(Dražgoše - Bičkova skala - Bela peč - Dražgoška gora)