Bila je še noč. Jutro zgolj
upanje. Nekje za robom sveta. Mraz. Veter. Da bi vriskal. Od veselja. Škripanje
pod smučmi, pršič nosi okoli misli. Ki so povsem tu. Kajti ni včeraj. In ni jutri. Tudi danes ne. Je zgolj trenutek. V katerem si. Ujet.
Kje je jutro? |
Ko strahovi ležejo
spat in se sence poslovijo, pričakovanje. Izigrano. Dneva ni. Vse naokoli, zgolj
belina. Ki se poigrava v nekem divjem plesu. Ne odzovemo se povabilu, ni nam do
norenja. Počasi stopamo v korak. Dvig noge, dvig telesa, dvig duše.
Prepišna pobočja |
Mimo
toplega zavetja stopimo spoštljivo tiho. Luč na drugi strani okna nas pogreje.
Osamljenosti ni več. Čez sledi nekih davnih predhodnikov je potegnil veter s
svojo roko. Brisal spomin. Strmi prehod, prečka, pobočje. Megleni pogledi se odpirajo
in skoraj hkrati zapirajo. Kot nežne gospodične ki bi rade hkrati skrile in
pokazale vse.
Pogledi |
Mraz nas objema. Njegovi dolgi prsti nam vedno bolj segajo v
pozdrav. Zadnji metri se iztekajo. Smejemo se vrhu. Sebi. Vsemu svetu. Pomežik.
Prvi zavoj. Kot na ogrlici nanizani biseri mu sledijo drugi. Vse do tistega
mesta. Kjer se pod nogami odpre dobro skrita past. Začudenje. Nemoč.
Past |
Roka
prijatelja, ki pomaga. Do rešitve. Nerodno kobacanje, spet na nogah. Znova
sledijo zavoji, puhec mestoma dovoli lepe sledi. Prava izbira je pomembna. Na
sedlu sem prvi. Čakam. Veter zatuli mimo mene, vidim kako se v njegovem divjem toku
razigrano lovijo snežni kristali. Misli za trenutek potegne z njimi, navzdol po
pobočju, sem in tja v norem vrtenju.
Obraz |
Potem pobegnem. V zavetrju se umirim, nato
pa s kimanjem v pozdrav nekemu neznanemu pogledu za steklom, švignem čez rob.
Po poti leti. Izogibamo se nezakritim sledem te čudne zime, nekje jih je več,
drugje skoraj ne.
Zavetje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar