Pogačnikova pot

Tomaž je imel čas, opremo s seboj. Premamila ga je nedvomno tudi Pogačnikova pot. Kar je razumljivo. Preskočila sva Savo, šle mimo policijske akademije, zvedavih krav na travniku, zavila do začetka poti. Ožina, jeklenica, skobe. Vzpon preko stene je bil za oba mala malica, kot bi mignil sva izplezala iz težavnega dela. 

Prehod

Celo kakšno fotografijo sva uspela narediti, med razmišljanjem o takšnih in drugačnih zavarovanih plezalnih poteh ali feratah po domače. Opremi, temu, kako je sedaj, in kako je bilo nekoč. Od stika z Westrovo potjo je šlo navzgor bolj strmo, malo globlje sem zadihal, Tomaž je zadaj verjetno sam pri sebi razpredal o takšnih in drugačnih smrkljih. 

Pogačnikova pot

Brez pravega postanka sva šibala čez vrh Grmade, se na drugi strani spustila skozi gozd na makadamsko pot, šla mimo Svete Sobote proti vrhu Šmarne gore. Pogleda sva navzdol, na Ljubljano z okolico, obkrožila cerkev in se zazrla še proti Gorenjski. Potem pa na drugi strani stopila nazaj proti sedlu. 

Nasmejan

Srečanj je bilo kar precej, presenetljivo je marsikdo celo pozdravil ali vsaj odzdravil. Tomaž je ob tem razpredal, da je očitno do sedaj kljub dobronamernim nasvetom prijateljev hodil na povsem napačne kuclje. Kaj ga je pripeljalo do takšnih zaključkov, je seveda vsakomur, ki pomisli na dva stara dedca na šmarnogorskem romanju, več kot jasno. 

Pogled z Grmade ...

Hitro sva se spuščala navzdol, po klasični poti proti Tacnu, razmišljala o tem, kako se dnevi krajšajo, koliko svetlobe sploh še ostaja za takšen ali vsaj podoben pohod. In kakšna bo letos zima? Bo možno kaj smučati? Z nasmehom nama je prišlo na misel celo vprašanje o smučanju v okolici Ljubljane. 

... in Šmarne gore

Spustila sva se v Tacen, šla skozi ozek prehod med hišami, proti mostu čez Savo, na njem uzrla zadnje žarke današnjega dne. Pri avtomobilu teorijo o odpiranju steklenic brez odpirača prenesla v prakso. In nato nazdravila dnevu, tistim, ki so že bili, in tistim, ki še prihajajo. Nama. Prijateljstvu.

Dan se poslavlja