Greben Košute

Načrt je bil malo drugačen. A kaj zato, važno je, da se je na koncu izšlo vse prav. Zjutraj sem še v temi stopil na plan, jo z Ljubelja mahnil navzdol do prvega ovinka, zavil na Lovsko pot proti planini Korošica. Pot mi je všeč, lepo se dviga skozi gozd, ravno prav strmo, sem in tja se odpre celo lep pogled. 

Korošica

Na vrhu so jo sicer pretrgale gozdne ceste, a so nadaljevanja logična, tudi označena. Preko travnikov sem se mimo planšarije in starega štora usmeril proti Hajnžovemu sedlu. Pred menoj je bila stena, dan poprej sem bral zapise, komentarje o njej. Zato sem do jeklenice, prvih klinov, pristopil z nekaj strahospoštovanja. 

Stena

Pa je šlo navzgor kar hitro, res je svet podrt, razbit, a kaj bi to. Že sem bil na drobirju, po stezici nadaljeval čez vršna pobočja do Velikega vrha. Tu sem zaslišal glasove, prvi pohodniki so prihajali iz Kofc. Lotil sem se reševanja naloge, računanje v mrzlem jutru ni bilo od muh. Preden sva z avtorjem ugotovila, kje ga je polomil, me je že pošteno zeblo. 

Vzpon

Na srečo je šlo naprej hitro, brez težav. Ko sem se začel znova gibati, hoditi v smeri Kofca gore, sem se ogrel. Nadaljeval sem čez Mali Turn in prepričan, da je vpisni list na Malem Kladivu zavil tja. In še kako prav sem imel. Pa vendarle sem se vzpel še na višjega brata, tam sedel, delil skromno malico s planinskimi kavkami. 

Pogled z Velikega vrha

In čakal, da iz doline dobim sporočilo, ki bo začrtalo popoldan. Pa pravega odgovora kar ni bilo. Zato sem se začel vračati, šel še enkrat na Malo Kladivo in ob sestopanju proti Kofca gori končno izvedel, da bom popoldan preživel sam. Pogled na uro, razmislek, kar veliko časa sem izgubil s čakanjem. Pa vendarle … 

Kladivo

Že sem stopal znova proti Velikemu Kladivu, verjamem, da me je kdo, ki sem ga srečal prej, malo čudno gledal. Pa kaj? Z vrha sem takoj nadaljeval naprej, po mestoma razbitem, a zato toliko bolj razglednem grebenu. Z Vetrnika sem se spustil v Škrbino, nadaljeval čez Pungrat, Klado, Visoko špico. 

Lačna

Srečanj ni bilo prav veliko, čisto sam pa na tej visoki poti tudi nisem bil. Šel sem čez Macesje, pod vršičkom Ostrv, greben je postal skalnat, mestoma je pomagala jeklenica, sem in tja tudi kakšen klin. Sedaj me je čakal le še vzpon čez razbito pobočje do Košutnikovega turna. Nekaj počitka sem si zaslužil, preveč pa se vseeno nisem smel obirati. 

Greben

Navzdol sem se spuščal po vzhodni poti, jo na mestu kjer zavije ostro levo čez graben zapustil in prečil na zahodno pot. Po njej sem sprva preko suhih travnikov, nižje gozda, štrikal navzdol proti Dolgi njivi. Zavojev je toliko, da jih še prešteješ težko. Če bi imel klopko volne bi se na koncu lahko veselil kape, če že ne kar celega puloverja. 

Cjajnik in Lärchenberg

Na planini sem se ustavil pri zaprti koči, si pogledal spominsko obeležje, našel dvoje vpisnih listov. Dan se je počasi nagibal proti večeru, vedel sem, da pot preko planin ni smiselna, zato sem jo mimo lovske koče mahnil proti cesti, ji sledil v smeri Medvodja. Hoja sploh ni bila dolgočasna, imel sem čas za razmišljanje. 

Košutnikov turn

Malo pred razcepom je za menoj pripeljal avtomobil, zamahnil sem z roko, voznik je prijazno ustavil. V prijetni družbi sem se pustil odpeljati vse do Deteljice, kjer sem v trgovini nakupil okrepčilo, počakal na prevoz do izhodišča. Je bil kar dolg pohod danes. A lep. Ga bo treba ob priliki ponoviti. Ko bo družba in dan daljši …

Nadaljevanje grebena