Baba

Marca letos je nad Potočami izbruhnil velik požar. Z njim so se spopadali številni gasilci, na pomoč so priskočili helikopterji, en dan je priletelo celo letalo namenjeno gašenju s Hrvaške. Dežja, ki bi pomagal, pa kar ni hotelo biti. Na koncu je bil požar le pogašen, na pobočjih Potoške gore je še sedaj vidno, kje vse je gorelo. 

Čemšenik

Narava se bo ob pomoči človeka znova postavila na noge, toda vse terja svoj čas. Ker imam pod vrhom Babe skrito škatlico, v katero se lahko vpišejo tisti, ki jo najdejo, sem sprva mislil, da je pogorela. Potem sem bil, ko sem videl, da je temu hribu požar dokaj prizanesel, prepričan, da je z njo vse v redu. 

Pogled proti Ljubljanski kotlini

Ko pa sem danes dobil že tretjo košarico za skupni popoldanski pohod, sem sklenil, da grem, seveda sam, pogledat, če je res vse v redu. Parkiral sem na začetku kratke soteske, se nad njo pridružil cesti, ki pelje do kmetij visoko nad Kokro in po prečkanju Čemšeniškega potoka zavil v smeri Čemšenika. 

Grintovci

Za kočo sem nadaljeval po znani poti, nemarkirani, kot pravilno piše na izhodišču, proti današnjemu cilju. Ko sem prišel na strmo reber, se mi je odprl pogled na Ljubljansko kotlino. Zavoj levo in čudenje. Naokoli ni bilo videti posledic požara, le eno drevo je bilo črno, ožgano. Ko sem se nekaj višje na travniku ozrl okoli sebe je bilo spet vse zeleno. 

Baba

Tudi koča je še vedno stala, ognjena ujma ji je očitno prizanesla. A prav pod vrhom je bilo drevo s skrivališčem črno, steklo škatlice razbito, vsebina je pogorela. Ko bi vedel, bi novo prinesel s seboj. A kaj se more. Kdor nima v glavi … bo treba priti še enkrat. Kaj se more, ne gre drugače. 

Ožgano

Stal sem na vrhu, mimo je prišel možakar, sploh me ni pogledal, kot, da me ni. Nenavadno. Nisem se zadrževal prav dolgo, začel sem se spuščati, sledeč poti vzpona. Šlo mi je dobro, kot bi mignil sem stopal mimo koče, nadaljeval ob potoku, skozi sotesko prišel do izhodišča, parkirišča, odpeljal po dolini navzdol.

Čemšeniški potok