Spet smo zaprti!

Spet smo zaprti. Kaj se more, tako je. In seveda ti potem sredi Gorenjske, v tako za te konce nenavadno ravninski občini kot je Šenčur, ne preostane prav veliko možnosti. Apnišče, najvišja točka in edini resnično spodobni hrib je vse, kar imamo. Saj bi bilo lahko še slabše, če malo pomislim. 

Jutranja svetloba

Lahko bi prav blizu ne bilo Štefanje gore, do pod katerega vrh seže prej omenjena občina. In z manjšim prekrškom, katerega se zaradi pomanjkanja oznak komajda zaveš, lahko prideš celo do razgledov. Vse tja preko višjih obronkov do pravih gora. Do katerih v teh čudnih časih enostavno ne smeš. 

Pri cerkvi

Kot da bi bila po tistih samotnih poteh kakšna promenada, ulica sredi prestolnice, kjer bi lahko trosil viruse, takšne in drugačne. Toda tudi tam, kjer se vse zdi nesmiselno, sta korenček in palica tista, ki te silita k poslušnosti. Zatorej sem se zjutraj naslonil na spomenik nad Olševkom, začuden, ker je parkirani avtomobil kazal, da nisem prvi. 

Jesenski pogled

Stopil sem po znani poti, vsaj tako sem bil prepričan. Pa se mi je vse vendarle zdelo nekam novo. Spomladi, ko sem ubiral poti tu okoli zadnjič, je drevje ravno ozelenelo. Sedaj rumeni listi padajo proti tlom. Med hojo me je vznemirjalo lajanje nekje nad menoj. Podivjani pes, ki me bo naskočil izza kakšnega drevesa? Prestrašeni cucek, kateri kliče pomoč zaradi težav lastnika? 

Klobuček

Prijel sem krepelce, ki sem ga našel tam ob poti, tako, za vsak slučaj. In ga odvrgel šele pod vrhom Štefanje gore, saj psa očitno ni bilo nikjer več. Prijetno srečanje na vrhu, seveda ob primerni razdalji sva se pozdravila, videl sem nekaj zanimivih slik izpred dni. In ob mojem lovljenju trenutkov presenečeno odgovoril, da nisem novinar. 

Apnišče

Na poti proti Apnišču sem končno srečal bevskajoče čudo, lastnik je bil ob njem. Upal, da mu je bilo nerodno, nevzgojena vreča bolh je motila jutranji mir in poleg mene vznemirila zagotovo še koga. Stekel sem preko Apnišča, potem pa iskal prehode navzdol. Res sem že malo pozabil kod in kam. 

Barve

Dvakrat sem zavil narobe, potem pa le našel pravo smer. Do avtomobila. Kjer sem bil zadovoljen. Če ni drugega … je tudi ta pot dobra. Da se predihaš, lepo začneš nov dan.