Večerna Rašica

Grem na Rašico iz Rašice, sem si rekel. Toda med vožnjo iz Črnuč proti Gameljnam me je premamilo parkirišče ob robu gozda, dobro poznano. Obrnil sem in štirikolesnika pustil tam. Saj je prav, da se malo prediham. In tudi noč še ni tako blizu, sem se tolažil, ko sem hitel po grebenu proti vasi. Srečanj ni bilo veliko, kar me je kvečjemu veselilo. 

Znamenje

Sem in tja kakšen dober dan, pa bolj ali manj razigran fifi. In nato stezica, ki me je zapeljala čisto po svoje, drobna, včasih sem ji komaj sledil. In pristal na nenavadnem vršičku nad cesto. Jezen sam pri sebi, ker sem moral navzdol, čas je tekel, večerni mrak je legal na zemljo. Ko sem prisopihal do prve izmed začrtanih škatlic je še šlo. 

Rašica

Potem pa je bilo že treba prižgati čelko. Da sem sploh kaj našel. Na koncu tudi pot, ki me je pripeljala na razgledni stolp. Saj detajlov se z vrha ni videlo prav dosti. Toda veter, ki mi je mršil preostanek mojih las, in barve tam v daljavi, vredno je bilo. Spustil sem se navzdol, pot do vasi mi je bila jasna, tam sem brez težav našel prehod na pot, ki ob pravih odcepih pripelje naravnost na greben. 

Zahod

Sedaj je bila okoli mene tema, samotni kolesar je prisopihal mimo. Kam vendarle rine v tej temi, sem se spraševal. V gozdu, ob vzponu do razpotja, kjer sem že vedel kam bo treba, so me presenetili nenavadni glasovi. Vpijejo otroci? Le kaj se dogaja, sem se spraševal? Ko sem prišel bližje, so glasovi v vejah nad menoj potihnili. 

Vas

Nasmehnil sem se in nadaljeval s hojo. Očitno sem nekoga zmotil pri zabavni večerni igri. Določil sem si točko, do katere sem moral, sprva kar malo presenečen, da je še daleč. Pa saj se vsaka stvar v življenju izteče. Tudi ta pot se bo, zaprmej, sem se tolažil. Skozi drevje se je vsake toliko posvetilo. Tam nekje nad Črnučami je bila velika, rahlo rdečkasta luč. 

Mrak

Luna me je pozdravljala, odzdravil sem ji, se počasi začel spuščati po zadnjem klancu. Parkirišče je bilo skorajda tu, avto sem že videl, ko mi je spodrsnilo in znašel sem se na tleh. Ta je pa dobra, sem zarobantil sam pri sebi. Da se zvrneš takole tik pred koncem poti, čemu pa je to podobno … Pa ni bilo hudega, strgane hlače, praska na kolenu, že sem se peljal domov.

Signal