Včasih bi si rekel, da voda še za v čevelj ni dobra. Toda kaj, ko jesenski dnevi ponujajo velikokrat zgolj moker dan. Naj človek potem ostane doma, čez okno opazuje luže na cesti in skuša razbrati ali po površini poskakujejo kapljice? Da bi se v tistih trenutkih, ko se iz temnih oblakov ne cedi, obtoževal, da ne naredi nekaj za sebe, svoje zdravje, plahnečo kondicijo?
 |
Srečanje
|
Kaj ni potem že bolje, da enostavno stopi brez nadaljnjega na pot, ne meneč se za močo, vlago, rahlo pršenje? Kaj pa vem. Včasih sem prav takšen, kot ga opisujejo prvi stavki. Drugič se zaženem, kakšen bi rekel, kot prase v buče. In enostavno grem. Tudi danes je bilo tako. Ne prav daleč, ne prav dolgo, zgolj toliko, da sem se predihal, da je nekaj kapljic potu steklo po hrbtu.  |
Jesen
|
In da sem vase spravil zalogo vlažnega zraka, opazil lepoto jesenskega gozda. Izhodišče ni bilo nič posebnega. Tam nad Mengšem sem avtomobil prislonil ob rob ceste, se napotil po cesti navzgor. Srečanj prav veliko ni bilo, nekaj osamljenih tekačev je hitelo proti Dobenu, mogoče še naprej Rašici.  |
| Markacija |
Sam nisem imel takšnih ciljev. Zgolj najdba nekaj škatlic, kaj pa drugega. Saj jih je nekdo skril prav za to, da bi nas zvabil na plan. Sprva se je makadamska cesta prav zložno dvigala, kar naenkrat pa se je svet postavil pošteno pokonci. Ravno toliko, da sem malo bolj resno zadihal. Potem pa malo nad križiščem poti ugotovil, da bo za danes dovolj. Saj mora vendarle ostati še kaj poti za lepše dni.  |
| Melanholija |
Ob stopanju nazaj navzdol sem imel več časa. Da opazim markacijo na skali, rumeno listje, z mahom poraščen štor, na katerega se je ujel samotni list. Da se čudim nenavadnim oblikam, barvam gob, ki so rasle tam ob poti. Da se nasmehnem družinici, ki se je odpravila na mokri potep. Da sem končno zadovoljen s samim seboj. S tem, da sem se premaknil iz cone udobja, naredil nekaj korakov in res pošteno … zadihal.
 |
Novo življenje
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar