sobota, 3. februar 2018

Polhograjski Jakob

Hja. Lep pregovor pravi, da od viška ne boli glava. Toda danes ni čisto držal. Snega je bilo enostavno preveč. Pri Legastji sva imela z Borutom s seboj veliko lopato in si tako skidala parkirišče. Nato pa začela hoditi navzgor po sledeh dveh predhodnikov, ki sta že včeraj rila tu okoli. 
Na robu sneženega dneva
Rila? Ja, snega je prav toliko, da že ob hoji navzgor precej ojužen pršič praska po ... saj veste no. Hoja do vrha na robu dneva, se je kar vlekla. Sva ravno razmišljala, da verjetno izpolnjujeva pogoje za hitrost pohoda kakšnega upokojenskega društva. Toda hitreje enostavno ni šlo. 
Vse belo
Snega je bilo na smučeh skoraj več kot naokoli naju. Bogato obložena drevesa, katera je bilo včasih treba tudi otresti, da se je dalo naprej, so pričarala pravo zimo. In tisto belo, kar pada izpod neba. In smo ga bodisi veseli, bodisi ne, odvisno, na kateri strani palice se znajdemo. 
Pod vrhom
Pred cerkvenimi vrati se nisva spovedala grehov, sva pa našla nekaj zavetja in ugotovila, da sta kljuka in rešetka na okencu nadvse uporabna pripomočka za turnosmučarske potrebščine. Seveda je bilo treba še poskusiti dobrote iz nahrbtnika. Tiste tekoče. Nato pa zapeljati navzdol. 
Pogled izpred cerkvenih vrat
Zapeljati? Kaj naj rečem? Po pristopni smučini je šlo kar dobro. Povsod drugje je šlo ne glede na strmino samo naravnost. Razlika je bila zgolj, koliko se je bilo treba še poganjati. Nižje v gozdu je šlo (v smučini) včasih celo do tal, sicer pa bolj ali manj zabava z občasnim prekopicevanjem in delanjem (nenamerno) raznih hudičkov in angelčkov v snegu. 
Smuka
Ko sva prišla po zadnjem travniku (ni smisla sanjati o kakšnih posebnih zavojih) do ceste in se pri avtomobilu ustavila, je s pomočjo najine lopate parkiral prvi naslednik. Pa tudi Legastja se je zbudil in prišel plužit parkirišče ob cesti. Se mi zdi, da bodo danes pobočja kmalu zvožena. 
"Zavoji"
Saj ne vem ali sva se bolj porivala gor ali dol, toda že dolgo se nisem tako smejal, pa tudi miganja je bilo za tak vršiček čez glavo zadosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar