ponedeljek, 08. februar 2016

Od zastave do zastave

Kje je sneg? Bi se lahko spraševal, ko so se okoli nas kot nemirni duhovi ovijale meglice, le vsake toliko se je odprl pogled na grape in samotne zaselke v njih, nekaj hiš nekoliko večjega Tržiča. Pršelo je, kot bi sredi jesenskega dneva izzivali srečo z vremenom. Pa je jesen že zdavnaj minila, namesto suhih trav in razdrapane zastave na vrhu bi morala po pobočjih ležati belina. 
Ovira
Ko smo stopali navzgor, tri svetle duše in ena črna, kosmata. Izgubljeni sredi niča smo rinili vedno višje, vse do vrha, ki je zgolj konec nekega grebena in obet nadaljevanja. Kamnek. Prijazna klop bi vabila, če je ne bi moča prepojila skoz in skoz. Postanek bil je kratek, zgolj za obuditev spomina in pisanje novih vrstic za naslednjič. 
Megle
Ko pridemo pogledat, če tu tudi sonce posije. Deževni dan smo prelili v nadaljevanje poti, objeli mogočno bukev, ki stoji na prepišnem mestu že dolgo. Nje nič več ne preseneti, videla je mnogo menjav, veter se ovije v njene veje in sporoča novice. Suhe trave, med njimi dobro vidna stezica, šli smo okoli parobka, gozd pustili za seboj, suhe strmine so vodile do konca, znova nek vrh, nova zastava. 
Prva zastava
Veliki vrh nad Završnikom. Brskali smo okoli, zabavo našli zgolj zase, kosmatinec pa je zahteval pozornost, glasno opozarjal. Nekaj metov palice ga je zadovoljilo zgolj za kratek čas, dlje šele naše slovo od vrha. Ta nam ni bil več tako domač, postal je mrzel, drgetali smo, hiteli navzdol, kjer je dež bolj topel, kjer dežja ni več. 
Druga zastava
Gibanje nas je ogrelo, razvezalo jezike, beseda je dala besedo, ustnice so se znova raztegnile v nasmeh. Zanimivo, da je na takšnih poteh vse tako jasno, nobenih nesoglasij, razprtij. Vse to ostane nekje v meglenih kotlinah, čaka na vsakdanji ritem, ki bo ob umirjenih udarcih srca prinesel znova vso navlako vprašanj, delnih odgovorov, nesoglasij. Le vprašanje časa je, vprašanje časa ...
Mokri pogled

Ni komentarjev:

Objavite komentar