nedelja, 24. januar 2016

Tista reber

Nekaj ledu na poti je bil bolj slab obet nadaljevanja. Pa se je pokazalo, da tokrat pregovor o slabem začetku nikakor ne pomeni tudi takšnega nadaljevanja ali celo konca. Res je moj čevelj v mehki podlagi pričaral nasmeh na ustnice, toda to je bilo pričakovati. Prav tako, kot povezovanje besed več sorodnih duš ob nekoliko hitrejšem dihanju. 
Ledena goba
Med stopanjem proti studenčku, ki nas je živahno pričakal tekoč skozi ledeni oklep. In srečanjem, ki je vsem polepšalo dan. Tudi tisto, nekoliko kasnejše, s starkama. Ena še v žaru življenja, druga zgolj še v oporo mladim poganjkom. Zanimivo, kako svoje okolje jemljemo kot samoumevno. 
Buc
Ko vendarle pripoveduje toliko zgodb, zgolj prisluhniti moramo. Z vsemi čutili, predvsem pa s srcem. Da začutimo utrip vsakega delca okoli nas. Korenine, ptice v košatih vejah, kamna ob poti, pršečih kapljic, vetra, ki zavija okoli vogala. Življenja, takšna in drugačna, tek časa, minevanje. Kaj vse bi lahko slišali, če bi znali in zmogli prisluhniti. 
Miro
Mi smo zgolj ujeli spomin ali dva, nato pa odhiteli dalje, razgledi so vabili, na vse strani, tja v daljavo, kjer se iz dimnikov kadi. In kjer se začarajo spomini, misli preskakujejo, se vse iskri. Vzeli smo si čas, zdelo se nam je dovolj. Zgolj zato, ker je bilo več kot sicer. Pa vendarle še daleč premalo. 
Možic
Da bi res lahko zadihali s polnimi pljuči. Že smo se poslavljali, stopali navzdol, na nenapovedano srečanje z viharnikom, na vnovičen obisk pri starkah, na spogledovanje s studenčkom. Na iskanje tistega, kar smo ob poti navzgor zgrešili. Le kdo bi si mislil, kako je vsaka stvar, ko jo zgolj pogledamo z druge strani, drugačna. 
Morje
Dva obraza iste maske, tako različna, na eni strani nasmeh, na drugi jok. Pa vendarle oba vredna obiska. Kranjska reber je ostala visoko pod soncem, mi smo se hvaležno spustili nazaj v njeno vznožje. Z zaprtimi očmi, shranjevali spomine, ustvarjali snov za sanje.
Reber

Ni komentarjev:

Objava komentarja