nedelja, 23. november 2014

Megla

Včasih jo je preveč. Mezi v zraku, bela koprena se ovija okoli dreves, plazi čez suhe jesenske trave, kadi preko nagrobnikov preteklega časa, duh obvisi nad vodami. Ne moreš uiti, nimaš kam, povsod je, zažre se vate. Nepredirna vlada ravnicam, napolni doline, sega proti vrhovom. 
Pivka
Drobne kapljice se med pršenjem lepijo na toplo kožo, pijejo življenjsko moč. Žarka luč budi prazno upanje, meči žarkov ne morejo prodreti skozi kopreno. Drevesa sredi močvirnatih voda, nemi stražarji drugega sveta. Korak se ustavi na meji, ki je še včeraj ni bilo, pot se tu konča, naprej ni ničesar več. 
Privid
In ko tam, ob poteku ur, svetloba pogreje prve trate, se umika počasi, beli kosmi vate ostajajo zapleteni v bodeča grmovja. Toda neizbežno se mora zgoditi, spreminjanje in minevanje, sol te zemlje, preženeta strahove. Bledice vodnega obzorja ni več, sijoča modrina ščemi oči, priprte se veselijo spremembe. 
Konec
Toplina počasi pronica v vse kar je, budi otroka, nežni veter prenaša sporočilo preko vzvalovanega ogledala. Skrite poti pokažejo smer, vodijo, izgubljajo, vedno jih je možno najti. Odpirajo se okna, razbrazdani rob okvira razkriva boleče spremembe. Ko stojiš tam in se čudiš. 
Obeti
Oči ostanejo suhe, še zadnji pogled na beli stolp, utrip nekega davnega časa, ki se je, privid, izvil iz beline in zažarel nad dolino. Kosmata kepa daje vedeti, da ji ni prav, da si tuj, da te nič ni treba. Pogledaš proč in se nedaleč znajdeš pred odločitvijo. Ki je v resnici nikoli ni bilo, saj kako in kam veš že dolgo. 
Križ
Naložiš si svoj križ, tam na robu kamnitega oboka, ozreš po vodni poti, drevored jo okvirja. In kreneš. Daleč proč, ne gledaš nazaj. Vedoč, da se ne poslavljaš za vedno. Saj se neki dan, mogoče že jutri, znova vrneš prav tja. Kamor je treba, kjer te čaka. Nov dan. Nova belina, utripanje svetlobe, bujenje upanja. Nov ti.
Nemi stražarji

Jezera na Pivškem

Ni komentarjev:

Objavite komentar