Prvenstvo

Noč. Snop svetlobe tipa po drevju. Tišina je tako očitna, da bi jo lahko prijel, stena povsem črna, globina pod nogami neskončna. Vdihi, prve utrujenosti si nočeš priznati. Je pot še vse predolga. 

Jutro kramežljavo odpira oči

Pod sedlom se prve sledi svetlobe prikradejo skozi ruševje, znani obrisi pomirjajo. Megle v dolini so pokrile spečo dolino. Mimo koče stopiš spoštljivo, glasneje vdihneš šele ovinek ali dva višje. Znani obrisi se rišejo na obzorju, kažejo in skrivajo, kot sramežljive gospodične. 

Grintavec in Kočni

Pobočje se izteče, tako kot vsako. Prav na vrhu. Le korakov je do njega dokaj. Veliko. Vdihov vsaj toliko. Zato je treba počakati, da se utrip umiri. Potem je možno iti naprej. Po ostrem grebenu, navzgor in navzdol, kot po listu žage. Nenadejana srečanja, vedno si jih vesel. 

Bežna srečanja

Nekatera so bežna. Tako zelo, da že naslednji trenutek razmišljaš, če so se sploh zgodila. Druga so daljša, prijetna, klepetava. Meglice se razkrajajo, le pod nami se še kuhajo kot v dobro podkurjenem kotlu. Presenečenje. Glorija. Redko viden pojav, kar ne moremo se ga nagledati. 

Greben

A treba je naprej. Na podih se bleščijo ostanki zime, nad nami je modro nebo. Železje je v pomoč, čez težavne odseke kar skočimo. Pa vseeno se nam zdi, da gre vse prepočasi, pot se nam vleče. Končno je tu Štruca, gora kateri bolj kot vsaki drugi oblika daje ime. 

Glorija

Skromen odklon od začrtane smeri, toliko, da se dotaknem najvišje točke. In pogledam še naprej. Razmišljam. Nato pohitim. Da bi na štruco namazal še skuto. Se smejem pri sebi. Vzpon, majhno snežišče, zadnji koraki. Pogledi na drugo stran se ponujajo kar sami. 

Železni prehodi

Stari znanci, preveč jih zanemarjam. Postanek ni dolg, treba bo nazaj. Čas, kot vedno, nekaj sitnari in priganja. Novo, še bolj prijetno srečanje, mil pogled, spust, prečenje na Pode. Oprema ostane v nahrbtniku, zaman sva jo nosila s seboj, zgolj za kondicijo. 

Štruca,  Veliki Podi, Kalški greben

Napetost je za nama, med travami odvrževa skrbi, se čudiva novi škatli za sardine. Bivaku seveda. Da ne bo pomote in zamere. Številne luknje odpirajo vhode v podzemne kamre svizcev. Ki jih ni doma, nobeden ne zažvižga. Mogoče pa še spijo, zaspanci. 

Cojzova koča

Vrata odprejo pogled na znan svet, od koče zadiši po domačem. Zgolj pomahava ji in tečeva navzdol. Lilije presenečeno kimajo. Kranjske, turške. Že sva mimo, odločiva se za spust po razdrapanem svetu hudourniške struge, preskočiva v gozd in drobiva proti Suhadolniku. Nič ne gledava nazaj, ni treba. Dan ostaja z nama. 

Turška lilija

(Suhadolnik – Kokrško sedlo - Grintavec – Dolgi hrbet – Štruca – Skuta – Kokrško sedlo – Suhadolnik)