nedelja, 09. junij 2013

Kokodakanje

Obljuba dela dolg. Pa čeprav sem jo dal bolj sam sebi. Nič zato. Pred meseci sem tam na griču zanimivega imena iskal nekaj, kar je bilo izgubljeno. Treba se je bilo vrniti, prej ali slej. In danes je bil pravi čas. Preblizu, da bi kar šel naprej. A vseeno predaleč, da bi bilo enostavno.
Belo jutro
Skočil sem na bicikel, brcal svoji usodi nasproti. Kras, seveda. Jame tik ob cesti, izzivi za prihodnost. Seveda je bila najbližja pot mimo belih lepotcev. Pasli so se na travniku, hoteli tekmovati z menoj. Pa se nisem dal, zavijal sem proti tistemu, kar je bila nekoč meja, se oziral, če se Tito še vidi. 

Pisana pot
Preizkušal svoje moči v obupnem poskusu hitrega vzpona. Utrujeno priznaval poraze. Ko ne gre več, ne gre. Treba je vreči lahko ogrodje v prvo goščavo in vzeti pot pod noge. Zagristi v breg, se dvigovati na bedrca te veličastne kokoši. Tisto, kar naj bi bilo za vogalom, je res prav tam. Toda kaj, ko pravega vogala kar noče biti. 
Kamen
Kot bi poti ne poznal. Kot bi ne vedel, da je mejni kamen z vedno slabše berljivimi znaki seveda blizu vrha. Skoraj pri kljunu. Hiter pogled, iskanje. In nato tek nazaj, čas je spet zavladal, prevzel nadzor, postavil nedoumljive zahteve. Skok na kolo, stari znanci se še vedno mirno pasejo. Sedaj se jim ne da več v poskok. 
Presevanje
Zvedavo opazujejo, če jim bom to kaj zameril. Pa jim ne, le kako bi. Pred Sežano zavijem v breg. Menda so tam zanimive stvari. Ko Kras še posebej doživiš. Spustim se v luknjo, spodmol. Veličastna kulisa paradi plezalcev, ki tukaj občasno preizkušajo svoje moči, posegajo po nemogočem. 
Kulisa
Danes jih še ni, vse je mirno, zapuščeno, samotno. Postanem in globoko v sebi zmolim neko tiho molitev, zase, za svoje, za vse nas. Nato se spoštljivo poslovim, dvignem na rob in začnem vračati. Tja od koder sem prišel, tja, od koder sem, tja, kamor spadam. Naj bo tako. 

(Sežana – Kokoška)

Ni komentarjev:

Objavite komentar