petek, 19. julij 2013

Hladnik

Hladno je v soteski. Tudi poleti prav prijetno. Jutro se šele barva tam na vzhodu, sonce se zaspano preteguje. Zamežikava in se pretegneva tudi midva. Potem ko sva najinega kolesnika prislonila ob prvo drevo. 
Začuden pogled
In začela razmišljati, da niti ne veva, kam bo treba. Toda to ni bila še nikoli ovira. Kar stopiš in gre. In vedno prideš, nekam že. Torej za nosom. Pri zadnjih hišah se soteska zapre, visoki balvani ob slapu ne dajejo upanja na nadaljevanje. Gledava, se čudiva, razmišljava. In ko se korak že obrne v drugo smer, poskusiva znova. 
Lestev
Visoke roke se iztegnejo čez skale, primejo prve skobe in potegnejo v divji svet. Tam veljajo drugi zakoni. Divje žene še plešejo svoje nenavadne plese, izza vsake skale gledajo začudene oči. Tam so pravljice še dovoljene. Skačeva čez tolmune, vijugava med balvani, prijemava prvinsko. Nebeška lestev pelje visoko. 
Spust
Samo zato, da lahko pogledaš globoko. Vase. In se znova spustiš proti vodi, splezaš v zavetje in se nasmeješ odkritjem. Tam čakajo na pustolovce, ki si upajo priti sem, raziskovati tako dobro skrito. Pravi čas za počitek, hipen, tako zelo, da mine, še preden se je dobro začel. 
Voda
Nadaljevanje buri duhove, treba je pogledati še naprej, za naslednji balvan, nad visoki slap. Vse do tja, kjer se potok še umirjeno, skoraj lenobno, vleče skozi prod, liže kamne in jih obli. Dokler ne zdivja navzdol po poti, ki nama je bila prijetna sopotnica. 
Strma pot
Sva mu zgolj še pomahala, ga preskočila, si pomežiknila in na visokih travnih parobkih obstala odprtih ust. Na drugi strani so se bleščali dragi kamni. Eden poleg drugega, zbrušeni pod rokami najboljšega poznavalca, tako blizu. Predaleč. Za danes. 
Dragulji
Nekoč pa bo možno preskočiti globoko dolino, jih pobožati, zašepetati s tišino med macesni. Takrat bom spet bral zgodbe, nenavadne, skrivnostne, pravljične. Zaplesal divji ples … 

(Soteska Hladnika)

Ni komentarjev:

Objavite komentar