sobota, 02. marec 2013

Deja Vu

V tej zimi se stvari ponavljajo. Kot bi vedno znova podoživljal nekaj, kar se je že zgodilo. Iste vdihe, korake, poti. Zasneženo pokrajino skozi katero si utiram pot. Vzpone in spuste. Razglede. Toda vedno je nova pustolovščina, zatorej nič za to, če sem mimo te smreke že hodil. Nič za to. 
Sovče
Povsem v nasprotju z napovedjo so nad Sovčami visele megle. Sonce je bilo nemočno, ni se moglo pregristi do sneženih pobočij. Tišine pa ni bilo. Obet tekmovanj na progi je privabil številno mladino, ogrevali so se, nadevali smuči, vriskali od vznemirjenja. Sedali so na žičnico in počasi drdrali proti vrhnji postaji. Nisem gledal, stopil sem mimo. 
Zaledenela brana
Ledeni oklep brane je predstavljal vrata, za njimi je ležal mir, tišina. Slišalo se je le utrip srca, žvižge ptic. Prvih po dolgi zimi. Slišale so prebujajoči potok in začele preganjati zimo. Veselo sem nadaljeval, sled je bila jasna, nič ni bilo treba iskati, misliti. Zgolj hoditi, korak za korakom. 
Prebujanje
Napora nisem čutil. Prehajal sem iz strmih pobočij na položna, iz gozda na ceste in nazaj. Nad seboj sem zaslišal smučarje, presenečen, da sem že skoraj na cilju. Potopljen v razmisleke o nesmislih, sem kar preskočil srednji del. Nisem ubiral svoje smeri, sledil sem predhodnikom. Kot bi bili nekako povezani, z nevidno pajčevino. 
Megle
Še nekaj korakov ob smučišču in že sem stal pri znanem znamenju ob vrhu. Spustil sem se na domačo stran. Kot potop v mleko, razgledov tudi tu ni bilo. Postanek, počitek, zaprl sem oči. Nato pa na najvišji točki še pripravil smuči. In oddrsel navzdol. Spust po travniku in skozi gozd. 
Privid
Kot se na nemiren dan spreminjata volja in razpoloženje, tako se je tu menjal sneg. Mehko in elegantno zavijanje se je menjalo s trdimi odseki. Robniki so grabili, ropotalo je. Tisti, ki so sledili, so presenečeno postali in dvigali glave. Zgolj hiter Halo je švignil mimo. 
Vršno znamenje
Malo samosvoji prehodi, lovljenje mehkih pobočij. Dokler nisem obležal z glavo navzdol in se smejal samemu sebi. Da sem se izvil iz objema snega je bilo treba nekaj akrobatike. Ki je prav prišla tudi nižje, med mladim smrečjem in v strmem ozkem grabnu nekoliko naprej. 
Graben
Iztekel se je na robu smučišča, še ena pustolovščina se je končala, megla se je poslavljala, zimi je bilo že vroče.

(Sovče - Tromeja)

Ni komentarjev:

Objavite komentar