sobota, 05. maj 2012

Snežnik

Snežnik že lepo število dni ne opravičuje svojega imena. Sneg, kolikor ga je v tej zimi sploh bilo, je možno najti le še v kakšni luknji ob poti. 
Sviščaki
Hlad zime pa vseeno še potegne čez široke gozdove tu okoli. Jutro je mrzlo. Bukev še ni ozelenela. Prvi koraki so togi, beseda steče počasi. Samota naju obdaja. Globoke vrtače. Kraški svet. 
Gabrijel
Ob poti so znaki vere, sprašujeva se, kdo je postavil zarjaveli križ. Je zgolj znamenje meje ali tragedije v preteklosti? Veliko pogledov ga je že božalo, marsikdo se je pokrižal, drugi stopil mimo. 
Sneg
Uhajal sem naprej. Niti sam nisem vedel, zakaj. Kot bi se kam mudilo. Kot bi bila v zraku slutnja. In bi hotel ujeti, kar se ne da. Jasnine ni bilo več. Vrh so zastrle meglice. Veter jih je preganjal sem in tja. 
Pot
Hoja med ruševjem. Pregreto telo je stresal hlad. Hitenje. Zavetišče tik pod najvišjo točko je prijazno vabilo. Domača beseda, nasmeh. Preprosto okrepčilo. Slovo. In tisti, tukaj tako iskreni – srečno.  
Vrh
Zgolj nekaj korakov do razgledišča. Daleč se je videlo. Zgolj za trenutek ali dva. Nato je bela zavesa znova zagrnila to stran, odpirati so se začele nove zgodbe. Veter naju je odpihnil. Hoja navzdol je bila usklajena. Besede so našle pot. 
Razgledi
Nova srečanja. Nasmehi. Preprosta kapelica na križišču. Iskanje novih smeri. Postanek tam, kjer je najlepši pogled. Na sanje, ki so toliko časa čakale. Pretirano se ni mudilo, obirati pa se tudi nisva hotela. 
Snežnik
Do izhodišča sta bila zgolj še stavek ali dva. Kakšen več do novih zgodb. Ki so čakale. Ena od njih prav ob poti nazaj. Postanek. Sprehod. Volovja reber. Še brez zrakomlatov. Menda tako motečih. Po drugi strani tako potrebnih. 
Reber
Suhe trave. Beli cvetovi. Sem in tja kakšen borovec. Storžki. Kamen. Rahlo valovanje. Misli. Tu jih ne moreš preslišati. Tu jih nočeš preslišati. Tu se slišiš. 
Kimanje
(Sviščaki – Snežnik – Volovja reber)

Ni komentarjev:

Objavite komentar