Dežela zaznamovanih vrhov in bučečih voda

Saj vem. Doma je marsikaj. Za postoriti. A kaj, ko se zunaj prebuja pomlad in vreme je v nasprotju z napovedjo kazalo prav dobro. Celo sonce je na vsake toliko časa radovedno pokukalo skozi nenadno luknjo med oblaki. Opazovalo, kako zavijava malo po svoje. 

Oblačni razgledi

Kot so kazale kozje stezice. In hotel korak. Če pa sva že začela nekoliko drugje kot običajno. Je tako prišlo. Ko se je smer sukala prav nenavadno, je bilo treba znova pomisliti kam in kako. Strmina je popustila, na drugi strani sva našla zanesljivo sled, za katero sem vedel, da naju bo pripeljala do vrha. Nisem se motil. 

Križani vrh

Še nekaj globokih vdihov naju je ločilo do tja, kamor sva bila namenjena. Pred leti smo sem zašli z otroki. Kot na ogrlico smo nabirali vršičke naokoli, tako primerne za popoldanski izlet. Toda vse se spreminja, deroči tok časa nas je odnesel tja, kamor si niti ne želimo. Na vrhu sedaj kraljuje križ, kot da bi ga bilo treba. 

Pot

Zgolj zato, ker nekdo ni mogel znotraj sebe občutiti veselja svoje vere, ga je moral izkričati vsem, ki to hočejo slišati ali ne. Le zakaj? Spomin mi peša, sem se tolažil. Čeprav so ostanki padlih stražarjev pogleda kazali, da nimam prav. Človek je zamahnil s svojo roko in stoletja so izginila. 

Pršenje

Z vrha je skoraj vedno več poti. Midva sva izbrala tisto, ki nama je dajala zaupanje. Kazala je sled številnih korakov. Ta že mora peljati prav. Sva si rekla. A nekaj minut nižje ugotovila, da naju je premamila, goljufiva kača. Strma, skoraj prepadna rebra, niso dajala kaj misliti. Nazaj je bilo treba. 

Bučeči Šum

Zadihana sva sedaj izbrala komaj vidno sled. Privlačno, skrivnostno. Pravo. Peljala naju je strmo navzdol, hitela tja, kjer je bučeča voda doma. Zgolj za trenutek sva obstala med pršenjem. Kapljicami, ki so hotele v nebo. 

Katarina

Spustila sva se do polj čemaža, z vsemi čutili vpijala surovo moč in divjo lepoto. Pogled se nama je ustavil še na lepem loku človeških rok, nato pa sva že stopala nazaj. Toda dosti bolj naravnost, valovanj skoraj ni bilo več. 

Tja daleč...

Pa je tudi prav tako, noge so bile že nekoliko utrujene, dan pa je obetal še mnogo zanimivega. Razglede. Takšne in drugačne. Presenečenja. Zavedanje… 
(Sv. Katarina – Hom – Vintgar)