sreda, 23. maj 2012

Deževni sprehod

Verjetno ni veliko takšnih, ki bi v dežju lezli na Češko. Kočo seveda. Kar tako. Brez posebnega razloga. Zgolj zaradi pogleda. Na meglice, ki plujejo sem in tja. Zakrivajo in razkrivajo. In občutka samote. Prvobitnosti. Spominov. 
Odstirajo se prvi pogledi
Sam sem že tak. Nenavaden. Pa kaj. Povabilu se nisem mogel upreti. Sem kar šel. Brez posebnega razmisleka. Sam. Samo gamsi, ki so še v gozdu sprožili nekaj kamnov nad potjo, so mi bili radovidena družba. Kapljice, ki so še trenutek prej visele v oblaku, so se pretegovale na komaj dobro razvitih listih. Sem in tja je kakšna zdrknila navzdol, omočila čelo. Osvežila. 
Hudičevi kvanci
Ravno sem dobro zadihal, že sem stopil iz zelenega ogrinjala. Nekdo tam gori, visoko nad menoj, je začel ovijati oblake. Iztiskati iz njih kapljice. Mogoče Bog, mogoče Peklenšček. Kdo bi vedel? Kdo povedal? Ko vsi samo poromajo v nebo, vrne pa se nobeden. Hudič! Bil sem že čisto pri njem. In njegovih kvancih. Kot se tu, še vedno, reče. Spolzko kamenje, korenine. Previden korak nad prepadnimi grapami. 
Pot do Vratc
Po katerih so potočki povsem brezskrbno poskakovali navzdol. Sem in tja še sneg. Ostanek pomladanskega hladnega presenečenja. Mrzva dolina. In nekoliko naprej koča. Zapuščena. Dež je škrabljal po mizah pred njo. Postanek in vdih. Nato pa sem stopil še nekaj korakov naprej. 
Spomini
Uravnava nad kočo mi je dala veselje. Stal sem v amfiteatru, obdan s sivino. Sten, meglic, deževne zavese. Tako sam. Tako poln. Življenja. Zlezel sem pod skalo, ujel nekaj suhih trenutkov. Poiskal vabilo. In se zanj zahvalil. Res hvaležen. 
Koča
Kajti lepo je bilo spet stati na znanem mestu in obujati spomine na poti, stene, prijatelje. Časi, ki so ostali zapisani samo nekje v nas, nosimo jih s seboj in varujemo kot največji zaklad. Kajti mi smo oni in oni smo mi. Z nami živijo in z nami bodo odšli. Nekoč, nekje. Jutri. Ali že danes. Kdo bi vedel… 
Potoček
(Žičnici-Češka koča)

Ni komentarjev:

Objavite komentar