Triangel

Hladno jutro na Ljubelju. Za danes nisem imel posebnih ciljev. Hotel sem le malo ven. Tja proti Zelenici, mogoče še malo naprej. Da se prediham, pogledam, če je že kaj materine dušice. In najdem spomin na usode, ki jih je prekinila belina, nenadna snežna past. Dan je bil lep, skorajda brez oblačka. 

Cvetoči travnik

Da bi ga ne izkoristil, seveda ne gre. Sva se strinjala s slinarjem, ki je lezel preko poti. Umaknil sem ga, da ga kdo ne pohodi. Travniki polni rož, bela ostenja Begunjščice. Zavil sem na servisno pot, se zložno vzpenjal pod Šentanski plaz. Na ovinku ugledal stezico, presenečen, ker so nanjo s ceste kazale tudi markacije. 

Slinar

Po nekaj korakih sem stal ob spominu na dvoje učiteljev, štiri učence Iskrške šole, ki so leta 1977 zaradi napačne odločitve ostali ujeti pod plazom. Tudi trud reševalcev je bil zaman, rešitev je prišla prepozno. Nekaj korakov naprej še en opomin, dvoje graničarjev je plaz ujel petnajst let prej. Priimka kažeta, da sta prišla iz drugih koncev takratne države, o snegu, plazovih verjetno nista vedela zadosti. 

Spomenik

Pa saj si tudi ne bi mogla, upala, nasprotovati ukazu, vojska je le vojska. Spet je napačna odločitev nekega poveljnika zahtevala dvoje življenj. Le čemu je bilo tega treba, se sprašuješ danes. Pa vendarle pozimi, ob neugodnih razmerah, vsaj kdo izziva usodo prav tu, v bližini. In le vprašanje časa je … 

Zelenica

Nadaljeval sem naprej do Zelenice, nad njo zavil malo naokoli, čez travnike, proti Trianglu. Nekaj besed sem spregovoril z dekletom, ki je nabirala rože, kakšno več z njeno mamo malo višje. O tem, kaj nabirata, kaj že cveti, kaj še ne. O kačah in srečanjih. Nadaljeval sem z vzponom, na vrhu Triangla sem bil sam. Imel sem čas, za razglede, tako dobro poznane, za vdihe, razmišljanje. O tem in onem. 

Možje

Preden sem stopil navzdol, proti Zelenici, progi nad njo, cesti do Šentanca. Navzdol sem šel po plazu, malo sem in malo tja, mimo koče Vrtača do mest, kjer sem presenečeno našel materino dušico. Postanek je bil nujen, preden sem hodil naprej do izhodišča. Lepi dnevi so bili tu gori, lep konec tedna. Sedaj pa je bil čas, da se odpeljem proti Miljam, proti domu.

Na vrhu Triangla

Bleščeča planina

Z Larsom sva se že dolgo menila, da narediva krog iz Podrožce na Bleščečo planino in nazaj. Seveda naju je pritegnila serija škatlic, ki je določala pot. In bila tako še dodaten izziv. Zjutraj sva se z Ljubelja odpeljala proti Borovljam, odvila v smer Bistrice, nadaljevala z vožnjo po kratkem postanku ob Šentjanžu v Rožu do izhodišča. 

Košenine

Ura je bila malo čez pol osmo, ko sva mimo košenin stopala med smreke, bukve ... Široka gozdna cesta se je vzpenjala v okljukih navzgor, vse do odcepa steze, po kateri sva grizla kolena do ostankov gradu Rasburg. Prav veliko ni ostalo od njega, vzpon pa odtehta pogled na dolino Rož. Spustila sva se na sedelce, sprva kar malo iskala nadaljevanje steze. 

Pogled na Rož

Dokler nisva ugotovila, da je treba biti pozoren na rdeče in modre pike, nekakšne markacije te lovske poti. Vzpenjala sva se, prečila, mestoma je bilo nad nama stena, pod nama strma pobočja. Zato previdnost ni bila odveč, meni je bilo kar malo žal, da nisem s seboj vzel palic. Na sedlu sva se prevalila na nasprotno, travnato pobočje. 

Pri smreki velikanki

Tu je bilo stezi še težje slediti, brez modrih pik bi bila to skoraj misija nemogoče. Še zadnji spust, prišla sva do markirane poti pri stari smreki. Res je bila velikanka, vrha se ni videlo, izgubljal se je nekje v višavah. Do travnikov, Bleščeče planine, kjer stoji koča Slovenskega planinskega društva iz Celovca nad Arihovo pečjo, sva imela zgolj še nekaj korakov. 

Bleščeča planina

Pri sosednji koči sva sedla, nekaj pojedla, spila. Iz nahrbtnika, malo razočarana, ker je bilo vse zaprto. Sezona se še ni začela. Malo naokoli sva prišla do gozdne ceste. Sedaj ni bilo več nevarnosti, da bi se izgubila. Le na mestu, kjer je pod visoko pečino stala partizanska zemljanka, sva med balvani kar nekaj časa iskala škatlico z vpisnim listom. 

Pogled proti Arihovi peči

Končno sva jo le našla, pogledala še kočo, ki spominja na neke druge čase, sestopala po cesti v smeri izhodišča. Lep krog je bil, sva se strinjala oba. Še postanek, dva, potem pa je ura zahtevala, da odbrziva do obrobja Beljaka. Tam je bilo srečanje iskalcev nekoristnih škatlic v gozdovih, za kakšno uro sva se jim pridružila. 

Zemljanka

Da sva pozdravila stare prijatelje, videla tudi koga prvič. Se malo pogovorila, slišala kaj novega. Se vpisala v pravkar objavljeni zaklad. Potem pa odpeljala proti Baškemu jezeru, z nekaj postanki naprej do Borovelj, proti Ljubelju. Kjer sem se poslovil, prestopil v moje začasno bivališče. Lep dan sva preživela s prijateljem ...

Vpisi na srečanju geolovcev

Praprotnik in Hajnžev graben

Noč na Ljubelju je bila mirna, za sredino junija tudi mrzla. Me je kar malo zeblo. Zato mi zjutraj tudi ni bilo težko vstati, ob pol petih sem že stopil skozi vrata, odšel čez opusteli nekdanji mejni plato, začel ubirati korake proti sedlu, ki je bil nekoč glavna povezava med državama. Dokler niso prisilni delavci iz taborišč na eni in drugi strani zvrtali tunel skozi goro. 

Jutranji pogled na Begunjščico

Ob cesti so bile gume, trakovi, videlo se je, da bo danes tu zgoraj dirka. Vesel sem bil, da se bom hrumenju izognil, sedaj ni bilo še nikjer nikogar. Mir in tišina. Prevalil sem se čez sedlo, šel na drugi strani do odcepa, se vzpenjal v smeri Košutice. Pot mi je dobro znana, le mestoma precej razmočena in spolzka mesta so me malo presenetila. 

Sončni vzhod

Ko sem prišel čez lestev in jeklenice prepadnega dela se je strmina položila, med pisanimi rožami sem hodil po grebenu do odcepa poti, se usmeril mimo naluknjane pečine proti Dovjakovemu sedlu. Začel sem se spuščati, nad pašniki Majerjeve planine prišel pod Praprotnik. Sosedje ga povezujejo z vasjo Sele, torej Zell. 

Praprotnik

Sprva dobra stezica se je kmalu izgubila med številnimi sledmi krav. Zdelo se mi je, da bo treba na greben, pa sem ob pogledu na prepadna vzhodna pobočja videl, da to ne bo najboljše. Zato sem se malo spustil, iskal prehode, spet tiščal navzgor, se zaplezal v ruševje, prebijal skozenj. Nič kaj prijetno opravilo, kot ve vsak, ki je to že kdaj počel. 

Vrh

Končno sem ujel stezico, prišla je od kdo ve kje, slabo vidna, pa vendarle, stezica. Sledil sem ji in skozi goščavo me je dokaj udobno pripeljala pod vrh. Juhej. Le še nekaj korakov in stal sem ob križu. Malo manj razgleden kot Lokovnikov sosed, pa vendarle vreden obiska. Nazaj grede sem šel nižje, spodnji stezici ni bilo težko slediti. 

Dovjakovo sedlo

Le na koncu, prav tam, kjer sem prekmalu zavil navzgor, se je izgubila. Konec dober, vse dobro. Sem si danes rekel prvič. In ne zadnjič. Spuščal sem se navzdol, čez pašnik, nižje po senčni markirani poti skozi gozd. Do odcepa, kjer sem zavil levo, stopal pod Hajnžem, ob potoku, šel do obnovljenega Gornikovega mlina. 

Gornikov mlin

Odprt je za obiskovalce, potopil sem se v zgodovino, pogledal, kako so nekoč mleli žito. Voda je tekla mimo, danes ni poganjala velikega mlinskega kolesa. Šel sem naprej skozi graben, navdušen nad radoživo vodo. Še so korito potoka polnila posamezna snežišča pod Košuto. Slapovi, slapiči, šumenje. 

Radoživ potok

Prehodi preko lesenih mostičev, v najožjem delu prava pravcata soteska. In slap, kot se zagre. Spuščal sem se naprej, vse do razcepa pod vasjo Sele, kjer se potok iz grabna izliva v Ribnico. Tam me je možakar spraševal, če je višje signal mobilne telefonije. Ko sem še odkimaval, je že hitel pojasnjevati, da zna tudi slovensko. 

Slap v soteski

Malo sem pogledal naokoli, obrnil. Ko sem se vračal ob soteski, sem ga dohitel. Z mladim, razigranim psom sta se vzpenjala. Pravil je o svojih lovskih podvigih, tako v bližini Kranja, kot na Koroškem. Tu okoli je kar precej volkov, je vedel povedati. Ko sem bil prehiter, sva se pozdravila, nadaljeval sem navzgor, po znani poti. 

Sončna voda

Pri osamljeni, morebiti lovski koči, sem se napil vode, stopal naprej do razcepa, zavil v smer Hajnževega sedla. Vzpon preko melišča, siten kot vedno. Korak gor, zdrs za pol koraka navzdol in tako naprej. Vsaj tam, kjer steza ni bila zadosti utrjena. Nato med ruševjem, pod ostenji Velikega vrha na eni in Košutice na drugi strani. 

Lepi čeveljc

Na sedlu sem sedel, si vzel čas. Saj sam ga vendarle imel, danes sem ostajal na Ljubelju. Nabral sem nekaj hribje rese, zagledal malo proč tudi ranjak. Tam je bila trava višja, ravno sem odtrgal nekaj cvetov, ko se je pod mano začelo premikati. Sprva mi ni bilo nič jasno, potem pa se je iz trave izvil modras. 

Hajnževo sedlo s poti

Odskočil sem in zavpil. Tudi on se je ustrašil, sikajoč je izginil v ruševju. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi pred nekaj trenutki lahko segel nekaj bolj v travo, zagrabil malo narobe. Konec dober … sem si spet rekel. Sedaj sem bil ob nabiranju bolj previden, kjer se ni dobro videlo, sem najprej s palico pregnal vse, kar je bilo tam živega ali mrtvega. 

Srečanje

Kakšno rožo sem v vrečko dal tudi ob hoji proti Korošici, pred planino, tam, kjer krave letos še niso vsega potacale in predvsem pos… Se ve kaj. Mimo planine sem nadaljeval po Lovski poti, tudi na zadnje travnike krav letos še ni bilo. Zato pa sem sam prav tam nabral precej zeli za dober zimski čaj. 

Hajnževo sedlo

Spust skozi gozd, do ceste in po njej izhodišča. Prireditev se je že zaključila, udeleženci so rajali nižje, pri gostišču. Sam sem sedel ob avtodom, tam sem imel svoj mir. Lep dan je bil za menoj, nove izkušnje, poti, vrhovi. Čas je bil, da se umirim. In večer, ki je počasi prihajal, mrak, ki je legal na zemljo, sta bila ravno pravšnja za to. 

Šopek