Dan na obali

Jutro v Stepanih. Premik do Kopra, počivališča za avtodome. Dan na morju. Z mamo, ki je imela naslednji dan pregled v Izoli in sva tako združila prijetno s koristnim. Njen dopoldanski počitek sem izkoristil za skok na kolo. Dobrih tristo višinskih metrov je skorajda iz roba morske gladine do Pomjana. 

Vanganelsko jezero

Peljal sem proti Vanganelu, mimo jezera, ki je ime dobil po kraju pod njim, čez Babiče do odcepa za Rojce. Tu gori sem enkrat rinil z avtodomom, zato sem vedel, da je vzpon ravno pravšnji, da te ne pusti hladnega. In da ga je kar nekaj. Sopihal sem do razgledne točke pred Pomjanom, ujel pogled, zapeljal skozi kraj, našel pravi odcep do klopce ljubezni. 

Pomjan

Steza je bila deloma kar v redu vozna, prav daleč pa do pravega mesta tudi ni bilo. Postanek in razgled sta bila vsekakor vredna truda do sem. Koper je ležal pod mojimi nogami. Malo sem užival v miru, potem pa zapeljal nazaj do razcepa, zavil navzdol proti Manžanu. Pa sem po kakšni 50 višinskih metrih obrnil. 

Koper iz zraka

Tistemu, kar sem imel na zemljevidu kot odlično cesto, bi še kolovoz težko rekel. Da bi se s trekingom trudil navzdol, ko lahko po asfaltu letim kot sneta sekira … In prav tako je šlo potem nazaj do Kopra. Z zračnim hlajenjem. Zgolj kratek postanek na počivališču, potem pa vožnja po Parenzani do Milj. 

Meja

Z izjemo zavojev po Škofijah je bila vožnja prav super, nekaj ravno pravšnjega vzpona, nič hujši spust pod kamnitim mostom, prav na meji. V bližini znane trgovine je sledil na obrežju Osapske reke vpis, potem pa s kratkim postankom za osvežitev v trgovini, vzpon nazaj proti Sloveniji. 

Novo urejena plaža

Ravno prav hitremu kolesarju sem sledil čez Škofije po isti poti nekdanje železnice do Kopra. In potem? Seveda do obale, pravkar novo urejene plaže pri Žusterni, plavanje, iskanje sence, ob sprehodu nazaj do počivališča pa sladoled. Kaj bi si lahko želel še več?

Koper

Dvakrat gor in dvakrat dol

Jutro v Celju. Kratek sprehod, potem pa vožnja proti Gradiškemu jezeru. Tako hitro, kot sem si zamislil, ni šlo. So se zastoji, povezani z običajno jutranjo konico in dopustniki, zlitimi v isto reko, zgostili še pred Blagovico. Končno sem le pripeljal do parkirišča pri jezeru, snel kolo, zapeljal proti desnemu bregu in po cesti, malo ob jezeru, malo proč, peljal v smeri vasi Prikrnica. 

Izhodišče

Nadaljeval sem čez Krašce do gradu Tuštanj, postal ob grajskem parku, potem pa peljal naprej, po stranskih cestah, mimo cerkve Žalostne matere božje na Hribcah proti Moravčam. Nad njimi sem začel s prvim resnim vzponom danes. Proti štiristo višinskih metrov oddaljenemu planinskemu domu Ušte - Žerenk. 

Grad Tuštanj

Posedel sem na travniku malo pred kočo, užival v razgledu. Skorajda do domačih krajev se je videlo. Sledil je strm spust po dokaj ozki asfaltni cesti v dolino reke Save. Pri Kresnicah sem jo prečkal in se po nasprotnem bregu peljal v smeri Litije. Kratek postanek sem naredil zgolj pri spomeniku v bližini gradu Pogonik. 

Pogled izpred planinskega doma

Vozil sem skozi Litijo, do odcepa proti Vačam in še malo naprej. Obrnil sem pri pomniku prevozom čez Savo v času, ko se je iztekala druga svetovna vojna. Pred mano je bil drugi daljši današnji vzpon, po cesti, kar nekaj višinskih metrov me je čakalo. Ko sem pripeljal v Vače je bil postanek v lokalnem Mercatorju logična izbira. Hladen radler je bil zaslužen. 

Pri gradu Pogonik

Od tam je bil do pokopališča in fosilne morske obale zgolj še kratek skok. Tudi do nekaj višje ležeče klopce ljubezni ni bilo pretirano daleč. Le prave poti nisem našel, zato sem jo mahnil kar mimo koz, čez travnik. Posedel na razglednem mestu. Se spustil nazaj do kolesa, ki me je počakal tam, kjer je bilo pred milijoni let morje. 

Fosilna morska obala

Dvigniti sem se moral še do vrha, prelaza, potem pa na drugi strani spustiti do ceste, ki vodi proti Moravčam. Glavni cesti sem sledil do odcepa za Prikrnico, pri jezeru zavil desno in ga tako danes v celoti obvozil. Vroč, sončen dan je bil. Kar nekaj vzponov za menoj. Seveda sem bil s potjo, videnim, doživetim, več kot zadovoljen.

Pogled na Vače s klopce ljubezni

Veliko Kozje

Menda nikoli ne morem biti prav dolgo na miru. Mora se nekaj dogajati, tudi sam se moram premikati. Eppur si muove. Itak. Zato ni bilo čisto nobene potrebe, da bi mi za začetek gibanja razkazali mučilne priprave in bi si lahko v bujni domišljiji naslikal vse bolečine, ki me čakajo. Kajti najhujše tovrstne naprave so prav v moji glavi. 

Klanec

Ko se moram premakniti, ko ne morem brez hudih očitkov samemu sebi prav dolgo ostati na mestu. In ker sem vedel, da se bom popoldan razvajal s pregrevanjem v savnah, poležavanjem in branjem, sem se zjutraj moral … zjagati, kot se ne prav lepo slovensko reče. Veliko Kozje se mi je zdel primeren način. Da bi se premikal iz Laškega kako drugače kot s kolesom pa seveda ni bilo niti za misliti. 

Parkirišče

Po stranskih cestah, ki jih danes izrabljajo kot kolesarske, sem bil kar hitro v Rimskih Toplicah. Šibal sem naprej do kraja Gračnica, kjer se je začel vzpon. Saj o njem ni kaj veliko povedati. Makadam, ki se kar strmo, brez možnosti za kakšen pravi počitek, vzpenja. Itak, da sem skorajda izpustil dušo, ko sem lezel v klanec in se jezil, ker je že zgodaj dopoldan tako presneto vroče. 

Najvišja točka

Ob tem sem se seveda spraševal, kaj mi bo treba še popoldan v vročino savn. Kot bi šel iz dežja pod kap. Končno sem prilezel na sedlo, strmina se je unesla, lažje sem zadihal. Toda, ko sem zavil k samotni, očitno zapuščeni kmetiji, se je klanec šele res postavil pokonci. Uf, groza. 

Razgledišče

Malo sem peljal, malo enostavno ni šlo, potem pa mimo kamnoloma, ki ga je nekdo izkoristil za odlagališče vsega, kar ne potrebuje. In nadaljevanje skozi gozd do razcepa, kjer sem prislonil kolo in šel naprej peš. Po stezi, do razcepa in nato proti najvišji točki. Ki je sredi gozda. Kar nekaj, bi lahko rekel. 

Pogled proti Kumu

Zato je treba še malo naprej, do res lepega razgledišča. Nekaj minut sem užival v občutku, kot bi bil na vrhu sveta. Potem pa odšel nazaj, srečal možakarja, ki je ravno sopihal proti razgledu, nadaljeval navzdol, do kolesa. In z njim, hitro, kolikor sem vedel, da je prav, proti dolini. In naprej. Do Rimskih Toplic, Laškega.

Pogled v smeri izhodišča