nedelja, 30. marec 2014

Sončna Begunjščica

Tako je naneslo. Da smo se med potjo, po temeljitem premisleku, odločili. Čisto drugače. In namesto na visoki planoti pristali pred luknjo v gori. Nočna menjava ure je naredila svoje. Jutro se je že budilo. To nas je kar malo zmedlo, nismo bili vajeni, da kdo hodi pred nami. 
Ljubeljska baba
Predvsem pa so bile kopnine v spodnjem delu pravo presenečenje. Čisto drugače kot teden poprej. Tudi jasnina na nebu. Ta vedno da dnevu poseben čar. Zato je bilo vredno. Prijatelja sta hitela, sledil sem jima, kolikor sem mogel hitro. 
Zelenica in Suho Ruševje
Začudeno sta pogledovala na plaz, vajena bolj centralnega pristopa. Pa se le odločila, da bi bilo po nekaj letih dobro pogledati, kam zavije pot pod steno. In smo se vzpenjali, ravno prav hitro, ob klepetu. Takšnem in drugačnem, saj se vedno najde kaj, o čemer je vredno regljati. 
Šentanski plaz
Pod opastmi grebena na vrhu plazu nas je pričakalo sonce. Nežno je pobožalo snežene gmote, naložene v vertikali. Veter nam je kuštral lase. Ko smo na koncu strmine mimo še vedno velike razpoke prišli na greben. In mu sledili do vrha. Do točke, od koder se da zgolj še navzdol. Tu ali tam, možnosti je veliko. 
Opast
Pogledovali smo čez rob, pa nas razrita pobočja nad grapo niso pretirano navdušila. Smo se raje odločili, da gremo po svojih sledeh. Ob grebenu in mimo razpoke navzdol. Tam ob levem robu smo našli mesta, ki niso bila zvožena, sneg pa ravno pravi za uživaško zavijanje. 
Veliki vrh
Le malo smo morali včasih preskočiti zavoje predhodnikov ali pa staro plazovino. Zavijali smo mimo vzpenjajočih, obvozili srednjo postajo žičnice in že gledali kako ujeti pomladni iztek. Smo se odločili za prečenje nad gozdom, okoli kopnih delov in mimo tečajnikov na vrvi. 
Stol in Vrtača
Vse do konca. Brez strahu. Saj nismo vedeli, da se moramo paziti kač. Velik napis na mestu, kjer smo sneli smuči, je opozarjal prav pred njimi. Sedaj, ko je še sneg? Smo se dobro nasmejali … 
Smuka

(Ljubelj – Begunjščica čez Šentanski plaz)

nedelja, 2. marec 2014

Ženiklovec

Dež je počasi prehajal v sneg. Lučke so tipale skozi temno noč, pot je bila znana. Stopali smo eden za drugim, tiho, kot bi ne hoteli motiti miru okoli nas. Vedeli smo, da smo prvi, čutili samoto, ki je lezla v vse pore. Ni nas navdajala s strahom, budila je up. Tam za robom nas je čakalo jutro. 
Smeri
Ko smo stopili mimo rovta in zavili v gozd, je bilo snežink okoli nas več, prijemale so se tal, nabirale na smučeh, padale po nas. Lučki sta ušli naprej, počakali, globoki vdihi so jima sledili. Strmina se je povečala, velikokrat smo že šli tu, temni obrisi, stari znanci. Na spodnjem travniku smo puščali čudno sled, sneg smo nosili s seboj. 
Jutro se budi
Koče so samevale, smerokazi zaman kazali kam je treba. Ograja ob robu se je komaj videla, na njej smo se znebili nadležnih cokel, nato pa zagrizli v vršni breg. Skoraj nič ne raste na njem. Le majhna smreka tam ob robu. Ravno pri njej smo se ustavili, nujno popravilo in nenadejana pomoč. 
Megleni razgledi
Ki je ne pričakuješ. Nekoga iz preteklosti. Kdo bi si mislil. Presenečenje je izvabilo nasmeh na ustnice in rešilo zagato. Bel sneg se je odseval na temnem nebu. Komaj vidni obet svetlobe. Sam sem vlekel sled proti vrhu, stopal počasi, dihal še počasneje. Nikamor se ni več mudilo, oblaki so se preganjali okoli nas, snežinke so nehale plesati. 
Pobočje
Prijatelja sta prišla za menoj, na vrhu je bila utrujenost pozabljena, razmišljali smo o smuki. Prvi zavoji so bili odlični, nekaj ujetih trenutkov, skupaj smo uživali ob rezanju sledi v sveži sneg. Juhej. Nad kočami smo zavili v gozd, preskočili ogrado in skozi goščavo prišli do pobočja nad rovtom. 
Zavoji
Še nekaj uživaških zavojev, iskanje najboljše smeri in že smo bili na travniku tik pred cesto. Po njej pa je šlo tako kot vedno. Naravnost, kar hitro, komaj kakšen zavoj, malo streseno. Vse do avta, tam na parkirišču, samotno čakajočega na nas. 
Tolsti vrh in Kriška gora

(Cesta do Gaberčevega rovta - Ženiklovec)

nedelja, 23. februar 2014

Podrobnosti

Tiste drobne malenkosti. Sol našega življenja. Pridejo in grejo kot bliski usode. Švignejo mimo nas in če smo samo za trenutek nepozorni jih že ni več. Izgubljene za vedno. Lahko nam je vseeno. Še posebej, če ne vemo, kako se nam zaradi njih lahko spremeni dan, teden, obdobje, celota. Mi sami. 
Dobrač
Stopamo po isti poti, prehojeni velikokrat. Razlike so kot vedno v drobtinah, ki jih zadnjič mogoče še ni bilo. Ali pa smo jih zgolj spregledali. Nismo znali videti. Tokrat je drugače. Oko bega sem in tja, išče, bere, proučuje. Bele obline nedavnega poprha, čipke na nebu, odsevi sonca skozi pršenje med smrekami. Lepo je. 
Čipke
Danes nisem sam. Več nas je, dohitevamo se, prehitevamo, pozdravljamo. Nasmeh se nam riše na obrazu. Pot je dobro znana, iskanje ni potrebno, čas za drobne pozornosti. Mogočen kamniti zid na drugi strani doline se pne v modro nebo. Belo kučmo sem srečal že večkrat, vedno jo spoštljivo pozdravim. 
Iskrice
Pršenje vode na skali, sled nekega življenja. Menjavata se gozd in cesta, strmina narašča in popušča, sledijo si novi vdihi. Pred smučiščem se znova srečamo, izmenjamo posnetke, eden drugega narišemo nekam v drobovje elektronskega vezja. Zadnje pobočje, modro nebo, ves svet pod menoj. 
Obline
Počitek si privoščim na domači strani, tam je mirno, tiho, nikogar nikjer. Očistim sneg, se zazrem v daljavo. Pustim spominom, da me preplavljajo. Vrnem se na vrh, pripravim. Smučišče s svojim hrupom in gnečo predstavlja drug svet. Ne grem tja. 
Dolina
Zavoji po globokem pršiču me nesejo navzdol čez travnik, izgubim se v gozdu, med smrekami vozim slalom, proga je znana samo meni. Občasno pomaham vzpenjajočim, trenutek počitka povežem s pozdravom spoštljivim letom, ki sopihajo navzgor, nato izginem med mladimi smrekami. 
Sled
Ne raziskujem preveč, izbiram zanesljivo smer. Drobna vez, ozek prehod, deroča voda pod njim. Teče kdo ve kam. Zapeljem pod žičnico, na smučišče, domov. Da bi se lahko znova vrnil. Kmalu. Mogoče že jutri. Da bi lahko znova sanjal. Za vedno. 
Sanje

(Sovče – Tromeja)