Disney in še kaj

Tema današnjega obiska Koroške je bil Disney. Sklop bolj ali manj težkih nalog, povezanih z risankami tega ameriškega filmskega studia, je bil strt že pred časom, z Larsom naju je danes čakal le še zaključek, torej obisk samih škatlic. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti Korenskemu sedlu, kjer je zaspani policaj zgolj zamahnil z roko. 

Polžek

Strm spust naju je pripeljal v vas Pöckau, kjer sva pri železniški postaji pustila avto in se zapodila čez železniško progo v gozd. Že takoj prva škatlica je pokazala zobe, skorajda dobesedno, saj je Lars ob štoru, ki ga je najprej imel na sumu, zagledal dolgo črno kačo. Ta je lenobno izginila v visoko rastje. 

Lars z Dobračem v ozadju

Sva že kar slutila, da bo tudi nadaljevanje v slogu divjih živali, predvsem klopov, in res niti obilno pršenje z raznimi pripravki ni kaj dosti pomagalo. Lepo sva hodila od vpisa do vpisa, vmes odvila pod avtocesto, za razgled na Dobrač in še kar udoben prehod do zanimive skale. Le od nje sva zavila malo narobe, bolj naravnost, kar ni vedno najboljše. 

Mačeta Team

Lars je zagrabil palico in v slogu divjega moža z mačeto nekoliko skrčil bujno praprot. Nadaljevala sva v krogu, poleg slinarjev občudovala predvsem metulje, veliki družini belokrilih so bile posebej všeč modre cvetice, lovili so se, sedali na njih, se igrali, zabavali po svoje. Spustila sva se do železniške proge, pod hitrimi vlaki brodeč po mrzlem potoku našla še eno škatlico. 

Metulji

Ob progi ali štreki po naše sva šla proti vasi Neuhaus, opazovale so naju, začudeno seveda, le ... lame. Ja, točno tako. Menda jih imajo za neke vrste kosilnic na jezu, vsaj tako je prebral Lars. In če kdo, potem on razume nemško. Kratek postanek pri kapeli Turnberg, potem pa sva že šibala nazaj do avtomobila. 

Knajpanje

Sledil je premik v Podklošter, kjer sva po obisku lokalnega Spara brez težav našla pot k lepemu slapu nad krajem. A da sva prišla do škatlice, je bilo treba čez potok, kar je predvsem Larsu tako v eno kot drugo stran predstavljalo nekaj težav. No, gledati je bilo vsekakor, če sem lahko malo žleht, kar zabavno. 

Lars v akciji

Kakorkoli, vrnila sva se v Podklošter, odpeljala skoraj do Zilje in pod avtocesto parkirala. Odpravila sva se do štirih škatlic, ki jih je bilo za vpis treba sneti z drevesa. Precej nenavaden ribolov torej. Troje sva našla, nekatere lažje, druge nekaj težje, četrte pa ne. Se zgodi. Sledil je nov premik, in sicer do izhodišča ob poti h kmetiji Trabinerhof. 

Storželov

Po ovinkasti cesti sva se kar strmo vzpenjala, vmes pogledala še v Korpičev graben, potem pa sopihala naprej do najvišje točke. Na kmetijo nisva hodila, saj sem iz izkušenj vedel, da piva nimajo. Zatorej sva le obrnila, se spustila do avtomobila in znova čez Korensko sedlo odpeljala proti domu. Kdo bi vedel, kako ali zakaj, toda znova nama je zmanjkalo časa, da bi sedla nekam na pivo, pojedla pico. Mogoča pa nama uspe naslednjič.

Trabinerhof

Kosmatica, Kozjak in Stol

Jutro v dolini Poden je bilo mirno. Čakal sem Adreasa, da se po zamešani kombinaciji prevozov pripelje na zadnjo postajo. Točno po voznem redu je izstopil iz avtobusa, prisedel v avtodom, odpeljala sva do Podnarja. Parkirala sva za cesto, prav hitro pripravila vse za pohod, odkorakala skozi gozd proti Pravljičnemu travniku. 

Na poti

Pogovor je hitro stekel, utrinjale so se misli o tem, kako je v zgodnjem poletju tu vse drugače kot pozimi. Po cesti sva stopala proti Vgrizovi planini pod Kosmatico, le enkrat sva zavila na markirano bližnjico. Koča je bila zaprta, šla sva naprej, preko travnatega pobočja, posejanega z nekaj macesni, do vrha. 

Na Kosmatici

Kot prva sva se vpisala v lepo skrito knjižico, pogledala naokoli, saj se marsikaj vidi. Potem pa stopila navzdol, prečkala malo po svoje strmo gozdno pobočje, sledila stezi proti sedlu med Svačico in Kozjakom. Tam se je Andreas spraševal, ali res mislim še na Kozjak, v odgovor sem zgolj navdušeno prikimal. 

Vgrizeva planina in Kosmatica

Seveda, zakaj pa ne, saj je zgolj dobrih 300 višincev, sem pomežiknil. In saj se splača, vrh je res razgleden. Zagrizla sva v breg, se hitro vzpenjala, pred nama je bil vršni travnik, iskanje škatlice z vpisnim listom. Sem se kar potrudil, na koncu pa vendarle moral priznati, da je od nje ostal le manjši plastični konec. 

Še se najde sneg ...

Le kdo jo je pohrustal, sem se spraševal, potem pa pridružil Andreasu pri križu. Sestopala sva proti Celovški koči, travniki so bili polni cvetja, encijan tu naokoli dobro uspeva. Sam sem jo mahnil še pod Svačico, kjer sem zaradi netočnih koordinat iskal malo dlje. Med tem, ko je Andreas sklenil, da zaradi nekoliko bolečega kolena počije pri koči, sem jo mahnil pod Svačico, zgolj za še en vpis.

Na vrhu Kozjaka

Ko sem se vrnil do koče, koleno ni bilo še nič boljše, Andreas mi je pomignil naj grem navzdol po cesti do treh škatlic kar sam, potem pa se dobiva na sedlu Belščica. Tako sva tudi naredila. Nakracal sem svoje ime še na zadnji današnji vpisni list, potem pa sopihal pod steno. Pot se je na začetku melišča nekam izgubila. 

Vstopni del ferate

Če sem še tako prečil pobočja v smeri, kamor je kazala navigacija, nanjo nikakor nisem prišel. Za povrh je bilo po melišču res sitno hoditi. Šele pod steno sem končno ujel pravo smer, se opremil in zakadil v skalnati svet. Lepo sem se vzpenjal, posamezni detajli bolj ali manj grebenske poti so bili nekoliko težji, sicer pa nič hujšega kot nekoliko bolj strm sprehod. 

Nad menoj je še jasnina

Ko sem bil že čez polovico, je iz oblakov, ki so se prebijali preko Karavank, začelo kapljati. Na srečo pa razen plohe ni bilo hujšega, veter iz juga nad izpostavljeni greben ni prinesel nevihte. Še nekaj korakov, pred menoj je bilo še vršno melišče, ko se je zares ulilo. Ni mi preostalo drugega, kot da hodim naprej, do meje, mimo podrtega križa do vrha. 

Pogled na Kozjak in Belšica

Vreme se je umirjalo, celo posamezne krpe jasnine na nebu, sporočilo Andreasa, da je zaradi moče začel sestopati. Pohitel sem navzdol, pot mi je poznana, naredil sem bližnjico s tekom po melišču, stopal proti sedlu Vrtača, pod njim nekaj ovinkov sledil vedno slabše vidni stezici, potem pa tudi tu ubral bližnjico po melišču. 

Prehod skozi grapo

Je šlo kar dobro, le zaključek je bil nekoliko bolj trd, spuščal sem se ob ruševju, prišel v graben s potočkom, obšel dva ne previsoka skoka, zavil levo in se znašel na makadamski cesti. Sedaj sem že vedel, kje sem. Pri Podnarju je Andreas ravno nekaj popil, ko sem tja prisopihal še sam. 

Padli križ pod vrhom Stola

Zapeljala sva do avtobusne postaje, ugotovila, da pravi avtobus pripelje čez dobro uro. Tako je bilo zadosti časa za pivo, klepet o tem in onem. Ko je avtobus pripeljal, sva se oba zadovoljna z današnjim pohodom poslovila. Odpeljal sem iz doline Poden, proti Ljubelju, domačim krajem.

Belšica

Ponoči na Stari Ljubelj

Ko se mi misel pojavi v glavi, se tam nekaj časa mota sem in tja, niha med navdušenjem in odkimavanjem, čeprav bi mi moralo biti jasno, da je bitka že vnaprej izgubljena. No, saj običajno mi je, samo pretvarjam se, da mi je vseeno, da se bom uprl skušnjavi, da bo zamah z roko in brez veze na ustnicah dovolj. Na koncu seveda grem. Tako je bilo tudi tokrat. 

Večerni pogled proti Begunjščici

Ko sem z običajno hitrostjo lezel proti Ljubelju, sem se prepričeval, da bom imel hoje naslednji dan dovolj. In je zato najbolje peljati skozi tunel in naprej proti dolini Poden. Pa sem vendarle zapeljal na parkirišče pred Kompas Shopom, priprave so bile kratke, že sem sopihal po stari ljubeljski cesti proti prehodu na senčno stran Alp. 

Kapelica

Ura je bila pozna, dan se je zaključeval, kazalca sta lezla proti deseti, že plato je bil prazen, iz trenutka v trenutek bolj temna pot še bolj. Šibal sem mimo kapelice, klopce pri tokrat suhem koritu, posameznih rož ob robu. Že sem bil na zadnjem ovinku, še nekaj korakov in zagledal sem obris koče. Začudil sem se, da gori ena od luči, malo višje se je prižgala še druga, zaslišal sem halo, halo. 

Korito in klop

Hm, le kaj oziroma kdo je to, me je prešinilo? Oskrbnik, ki misli, da je le kakšen tujec tako nor, da hodi tod okoli sredi noči? Od koče je prišlo novo vprašanje. Od kod prihajaš in kam greš? Presneto, kaj takšnega bi spraševal le kakšen zagreti avstrijski obmejni policist. Toda kaj bi delal na naši strani? Tako sem po nekaj glasnih živijo le preklopil v angleščino in vprašal, kdo sploh sprašuje in od kod prihaja.

Megla na vrhu

Hitro je bilo vse jasno. Čeh, kaj pa drugega, je na kolesarskem izletu iz Beljaka peljal ob Soči proti Trstu, odvil v Slovenijo, jo tako malo po diagonali iz juga proti severu prepotoval, na Starem Ljubelju na uravnavi za zaprto kočo postavil svoj šotorček. Vesel, ker je srečal živo dušo, ki se hoče pogovarjati, bi najraje klepetal celo noč. 

Stroji na enem od ovinkov

A sam nisem bil za to, premočena majica, začelo me je zebsti. Zato sem se poslovil, mu zaželel srečno nadaljevanje poti, odhitel navzdol. Ko sem precej nižje pogledal nazaj, je bila ob koči še lučka. Z nasmehom sem odšel skozi noč, proti parkirišču na Ljubelju, razmišljal o tem, naj ostanem tu ali se premaknem. Toda to je že začetek druge zgodbe ...

Roža ob poti