Od doma na Tošč

Dan je bil videti kar v redu. A čakal sem na družbo. Dolgo. Ko sem izvedel, da je ne bo, sem okoli pol dvanajstih na pot stopil sam. Zamisel je bila, treba jo je bilo le še izvesti. Od doma sem hodil proti Kosezam, prečkal avtocesto, stopal skozi Podutik. Na poligonu, ki je namenjen gorskim kolesarjem, se je nekaj dogajalo. Ena od trgovin je predstavljala kolesa, nekateri so jih preizkušali. 

Podutik

Prvi koraki v breg, po stezici ob cesti, zavoj v smeri Toškega čela, mimo kurirčka sem jo mahnil v gozd. Nekaj se jih je spuščalo, kdo tudi še vzpenjal. Prehitel sem mlado družino, še poln moči sem bil dokaj hiter. Pri lovski koči je bilo živahno, marsikomu je to cilj. Sam sem šel naprej, mimo nenavadnega spomenika osamosvojitvi, makadamska pot v smeri Topola. Gor in dol, se kar malo vleče.

Kurirček

Včasih je mimo pripeljal kakšen kolesar, pohodnikov nas je bilo le za vzorec. Ob poti so cvetele kukavičnice. Pred prvimi hišami je po strmem bregu navzdol skorajda priletel kolesar brez zaviranja, hotel je dobiti hitrost za vzpon čez prvi klanec na poti nazaj. Na drugi strani vasi sem šel do kamnoloma, ob njem ujel stezico, ki me je pripeljala na dokaj razgledni Goljek. 

Toško čelo

Na enem od stebrov nekdanjega stražnega stolpa sedaj plapola zastava. Dvojice, ki je sedela na klopci, nisem predolgo motil, na drugi strani sem se spuščal navzdol, vse do poti, ki me je skozi gozd pripeljala pod vršno pobočje Polhograjske grmade. Vzpon do vrha, nekaj pogledov, spust do sedla, kjer je gostilna Gonte. Malo sem razmišljal, pa ne prav dolgo. 

Goljek

Že sem grizel v breg, proti Malemu Tošču in naprej njegovemu velikemu bratu. Najvišji vrh Polhograjskih dolomitov je vreden cilj, pa čeprav prvenstvo drži šele nekaj desetletij, odkar je zaradi človeškega posega Pasja ravan za nekaj metrov nižja. Noge so bile že malo utrujene, pa sem vseeno kar hitro sedel na klopco na najvišji točki. Vzel sem si dobrih pet minut odmora, potem pa stopil nazaj. 

Pogled na Tošč s Polhograjske grmade

Mimo Gont, pod Grmado, nazaj do Topola. Tam sem poiskal še Mavrični zaklad, potem pa hodil skozi vas proti makadamski cesti. Do Toškega čela se je kar vleklo, navzdol pa je šlo hitreje. Ni se mi dalo iskati gozdnih poti, spuščal sem se kar po cesti, šel skozi Podutik, Koseze, se odžejal pod Šišenskim hribom, še zadnji koraki, za menoj jih je bilo veliko, pot je bila dolga, 36 kilometrov vse skupaj.

Na prvaku Polhograjcev

Lubnik mimo svetega Tomaža

Jutro me je zbudilo na znanem mestu v Škofji Loki. Od tam sem se prestavil na ovinek ceste pri kraju Praprotno, še pred prvimi sončnimi žarki zakorakal skozi vas. Pogledoval sem proti Križni Gori in razmišljal, ali se bo težka bela megla, ki je prekrivala vse naokoli, kaj razkadila. Predvsem pa ali bom kdaj prilezel iz nje, pod modro nebo. 

Nad meglicami

Odgovor sem dobil, še preden sem prišel do Svetega Tomaža, vasice, ki kot pozabljena leži pod cerkvijo, posvečeno prav temu svetniku. Rosna trava mi je zmočila čevlje, ko sem stopil do velike lipe ob njej, iz luknjice na ptičji hiški je kukala mala glavica mlade siničke. Ko me je zagledala, se je prestrašeno skrila. 

Sonce

Starša sta skakljala po vejah in šele ko sem ob cerkvenem zidu otrpnil, sta si s hrano v kljunu upala do podmladka. Stopil sem nazaj skozi vas, na drugi strani prečil do sedla nad Sušo. Kmetija Zalubnikar tik pod njim je bila videti precej zapuščena. Nekaj korakov za sedlom, prav tam, kjer travnik poljubi gozd, sem sledil stezi levo. 

Sveti Tomaž

Strmo se je vzpenjala, moča je naredila podlago spolzko, že ob hoji navzgor je bilo treba paziti. Nič mi ni dišalo, da bi se tu spuščal. A kot vedno je bilo klanca z vztrajnostjo konec, nič več mi ni bilo treba gristi kolen, še nekaj korakov, malo sem in tja, pa sem stal ob koči. Notri nisem hodil, hrup in glasovi me niso pritegnili. Je bilo lepše stati tam zadaj, pri antenah, gledati Sorško polje. 

Sorško polje

Občudoval sem s potovanjem sonca po nebesnem svodu obsijane meglice. V dolinah med strminami je bilo še megleno morje, v globeli svetloba še ni prodrla. Čas me je priganjal, obrnil sem, na poti navzdol pozdravil polžka, ki je šele lezel navzgor. Na vrhu strmega dela sem odvil levo, ta steza me je veliko bolj prijazno pripeljala na spodnjo pot. Kmalu sem bil spet pri Zalubnikarju, spuščal sem se navzdol, v že prav dobro prebujeni dan. Odlično se je začel.

Cvetoči travnik nad Zalubnikarjem

Aklimatizacija

Tako vabeče je sonce sijalo skozi okno, iz dnevne sobe počasi, tiho in kar malo nagajivo prilezlo v spalnico. Budilo in vabilo v majski dan. Na potep, naokoli, še zgodaj, pred službo in stresom vsakdana. Saj bo popoldan oblačno, mogoče celo dež, aprilsko vreme, je obetala napoved. Nisem si dal reči dvakrat, med hitrim oblačenjem se je le še postavljalo vprašanje … kam.

Dobro olistan gozd

Jutranja gneča z vseh smeri proti prestolnici, zastoji tu in tam, časa omejeno, saj je treba še kaj narediti. Ja, presneto, kaj drugega pa potem ostane kot klasika, ki jo lahko vidim že z domačega okna. Šmarna gora. Pristal sem v Šmartnem, kjer je bilo parkirišče še skoraj prazno, odhitel mimo šole, kjer se je pouk verjetno ravno začel, sopihal s pogledom na nenavadno palačo nekega neznanega kralja. 

Kdo je prvi?

Nekaterim pa res dogaja, sem si kot že tolikokrat ob tem arhitekturnem čudežu mislil, izginil nekaj višje mimo propadajoče domačije v že dobro olistan gozd. Blatni dol, kot sem poimenoval ravnico pred vzponom, ki si takšno ime vedno zasluži, celo v času največje suše dvomim, da blato tu povsem presuši. 

Domači konci

In nato klasika, Partizanka. Sopihanje navzgor, povezano z aklimatizacijo, potrebno po dveh tednih obmorskih krajev. Malo višje sem skoraj dohitel gospo. Pa se je očitno prestrašila sopihajočega dedca za njo in je vse do vrha lepo držala razdaljo, ne glede na to, kako sem se napenjal, da bi jo ujel ali celo švignil mimo. 

Grmada

Tam ob cerkvenem obzidju sem pogledal proti domu, pa še proti Gorenjski na drugi strani, stopil navzdol, mimo zvončka, katerega je starejši možakar otresal tako, kot bi iz njega hotel stresti vse dobre želje in misli. V sedlu ni bilo kaj veliko misliti, že sem se pognal po stezici čez travnik, skozi gozd, proti vrhu Grmade Zgolj za pogled proti Savi globoko spodaj, kolikor se jo je videlo. 

Savska ravnica

Potem pa sem že usmeril korak navzdol. Nasproti mi je prisopihala prav gospodična s Partizanke, z nasmehom prijazno pozdravila in odhitela proti vrhu. Sam sem sestopal naprej, po Romarski poti, proti Šmartnu. Kar hitro, saj je bil dan tukaj, čas je bil za vrnitev domov, delo in vse ostalo, kar hote ali nehote, nekako spada zraven. Pa naj bo. Važno, da se je dan lepo začel.

Rožica za dobro jutro