Spet na snegu

Po vrnitvi s Poljske sem komaj čakal, da spet stopim na smuči. Sneg je tu, ni ga sicer pretirano veliko, za smuko pa zadosti. In to je treba izkoristiti, saj vendarle ni jasno, kaj bo še z njim v tej sezoni. Mogoče ga pa kmalu pobere in bomo namesto na smučeh pristali na dvokolesnikih. Kdo bi vedel. S Tomažem sva se zapeljala na Ljubelj in nekoliko čudila, ko pretirane gneče na parkirišču ni bilo. 

Navzgor

Še precej bolj sem se začudil, ko sem v smučarju, ki je privijugal navzdol, prepoznal Bojana. Komaj sva se pozdravila, že je za njim pripeljala Majda. Srečanja sem bil vesel, vendar za več kot nekaj besed ni bilo časa. Sva s Tomažem lovila tistih nekaj odtenkov dnevne svetlobe, ki so še ostali pred nočjo. 

Oblaki nad Begunjščico

Zašibala sva navzgor, odvila na servisno pot, se na stiku s plazom navdušila, bližnjica je bila lepo speljana. Nad Begunjščico so se vlekli dolgi beli prameni nežnih oblakov. Koča je bila videti zapuščena, pohitela sva mimo, se začela vzpenjati proti Trianglu. Do smreke sem še nekako lovil Tomaža, ko se je svet postavil nekoliko bolj pokonci, pa nisem imel nobenih šans več. 

Zelenica

Lovila in kmalu prehitela me je tudi članica slovite SF druščine, kasneje mi je Tomaž o njej povedal marsikaj. Se mi je dobro zdelo, da sem ji (še) nekako sledil. Obzorje, tam v smeri Julijskih Alp, se je rdečkasto obarvalo. Zadnja strmina, že sem stal na vrhu. Hiter pogled v vse smeri, nekaj fotografij, že tolikokrat ujeti motivi. Pa vendarle vedno vsaj nekoliko drugačni. Tako kot dva dneva nikoli nista povsem enaka. 

Na robu večera

Odvijugala sva navzdol, nad kočo zavila levo, ujela nekaj lepih zavojev, prečkala servisno pot. Smuka je bila odlična, končno se je dalo peljati navzdol tudi po plazu. Pogled na Košutico, občudovanje temnomodrega neba. Fotografija in misel o tem, da na nobenem ekranu posnetek ne bo izgledal tako, kot ga vidiva zgolj midva v tem trenutku. Le še od koče Vrtača sva odvijugala do zadnjega zavoja ob robu parkirišča. Super smuka, sva se oba strinjala.

Zardevanje ...

3angel

Že dan prej sva s Tomažem hotela nekam nad Ljubelj. Pa je stalno pogledovanje na spletne kamere, radarske slike, takšne in drugačne meteorološke napovedi, kazalo na dež. In nekaj na silo nima smisla. Potem je zvečer še zaokrožila novica o zemeljskem plazu, ki je bolj ali manj zaprl cesto in res nisem več vedel kaj in kako. 

Sonce že greje kamnite špice

A vendarle običajno le zasije lučka na koncu tunela, tako je bila prva dobra novica obet lepega jutra, druga pa obvoz skozi Tržič. Vse to me je prepričalo, da sem zjutraj po kar nekoliko spolzki cesti prilezel do povsem razritega in hkrati poledenelega parkirišča. Nisem bil prvi, prav velike gneče pa tudi še ni bilo. 

Košutica in Veliki vrh

Stopil sem do snega pogledat, koliko škode je naredil deževen ponedeljek. S seboj sem za vsak slučaj imel tudi stare smuče. Pa je bilo vse belo, trdo, kakšnih kamnitih min ni bilo videti. V centimetru jutranjega snega je bila zarisana sled. Špičke nad menoj je obsijalo sonce. Čeprav sem bil v senci, se mi je zdelo, da me sončna svetloba greje. 

Šentanc

Zavil sem na servisno pot, sredi nje je bil obvoz okoli manjše plazovine, vsaj mestoma je snežna odeja nekoliko labilna. Tudi na vršnih delih Šentanca se je sneg plazil. Na Zelenici me je prehitel znanec s parkirišča. Čeprav nisem hodil ravno počasi v neenakopravni borbi let nisem imel nobene možnosti za zmago. 

Bela piramida

Še nekaj štrikanja po zadnjem pobočju, zavoj desno in že sem bil na vrhu. Nekaj minut na soncu, da so oči vse naokoli ujele lepe bele obline, priprave, prvi zavoji. Vsi so smučali po levi strani, zato sem na desno rezal sveže zavoje v nekaj centimetrov novega snega. Zgornji del je bil odličen, strmina pravi rodeo. 

Sončna sled

Od koče na Zelenici pa je šlo ob še vedno kar skromni snežni odeji navzdol lahko le po servisni poti. Pa nič zato, kratki zavoji v Koširjevem slogu, vse do koče Vrtača. In še naprej, kjer pa je moča prejšnjega dne zmrznila, zato je bilo vijuganje precej tresoče. A sem bil že zaradi lepega dne ob zadnjem zavoju, tik pri avtu, več kot zadovoljen.

Na vrhu

Kosmatica

Čas je že bil. Začetek decembra, nekaj snega je padlo, malo več pri sosedih. Zato je Tomaž na Ljubelju nadaljeval z vožnjo naravnost, skozi predor do mejne kontrole, ki je seveda ne bi smelo biti. Peljal je do Podnarja, kjer je nekaj parkiranih avtomobilov kazalo, da bova na najini poti zanesljivo koga srečala. 

Zelene pošasti

Mimo zelenih plastičnih pošasti sva potegnila preko čistine nad kmetijo, nadaljevala po dobro utrjeni špuri pod bogato obloženimi smrekami na pravljične travnike. Nekaj jih je prismučalo navzdol, spraševala sva se, če pri sosedih nihče ne dela. Hitela, saj sva vedela, da noč pride kmalu. Prestop preko potoka je bil še nekako zvezen, cesta dobro zasnežena. 

Mimo bogato obloženih smrek

Na bližnjici sva skoraj ujela dva mlajša soseda, edini živi duši, ki sta se tako kot midva šele vzpenjali. Mislil sem, da bova švignila mimo, pa sta kar na enkrat izginila naprej. Mi je res tako hitro pobralo moči? Že sem zabavljal čez sebe, počasnost, omenjal smrkelj, ko sva ju opazila počivati na robu ceste, stopila naprej, čez Vgrizevo planino vse do vrha. 

Vgrizeva planina

Vedoč, da je noč le nekaj minut stran, sva hitela s pripravami za spust, nameščala vsak svojo lučko, zapenjala smuči. Ob tem sva skoraj spregledala, da so se megle nekoliko razkadile, zasneženo ostenje Karavank se je dvigalo nad belino. Prvi zavoji to sezono, previdno čez grbinasti travnik, med štori. Tam, kjer so zavijali že mnogi, bi lahko zaškrtalo. Pri koči me je Tomaž počakal, ravno toliko, da sem nekaj nižje, pod prelomnico, lahko slišal jezo zaradi pomanjkanja podlage. 

Belina

Od roba ceste sem peljal navzdol v maniri najboljših smukačev vseh časov, z nekaj hitrimi zavoji vmes, seveda. Skozi redek gozd, preko travnikov, se je večino časa lepo peljalo, sem in tja pa je bilo nekaj porivanja več kot dobrodošlo. Občutki pa … kot sem rekel prav tam … batki in podplatki. Pričakovano pekoče za prvi spust sezone.

Na vrhu