Nad Selom

Dan je bil tak, za nikamor. Ali kot bi rekel prijatelj … da moraš biti malo poknjen, da greš nekam ven. Pa vendarle je popoldan, ko se je nad domačo hišo znova zdivjala snežna ploha, kazalo bolje v smeri, kamor sem nameraval. Sanjati o tem, da bi bilo nad menoj jasno nebo, ko sem stopil tam pri Selu v gozd, bi bilo pretirano. 

Prehod

A je bila končno moča zgolj na tleh, kjer sem čofotal po lužah in bil kar vesel, da imam na nogah gojzarje, ki jih ne bo treba po uporabi speči v pečici kot slasten, hrustljavi kolač. Poti so se cepile, na zemljevidu sem imel vrisano le eno, ki pa je bila precej višje. In ravno do nje sem moral. Kajti tam gori, sredi premočenega gozda, s poprhom snega, ki je še ostal na tleh, me je čakalo šest točk, ki sem jih danes želel obiskati. 

Skalna vrata

Ko je široka pot, ki je peljala skozi zanimive skalne prehode, začela zavijati v nepravo smer, sem sledil stezi, ki se je ob skakalnici izkazala za poligon zabave in drznih spustov željnih kolesarjev. Na mrzel in premočen dan ni bilo tu nikogar, pa saj je tudi pot višje izginila. Tako sem se vzpenjal naprej kar malo po svoje, vedno višje, vse do mesta, kjer sem našel ne le pravo stezo, temveč tudi prvo škatlico. 

Globel

In hkrati najvišjo točko današnjega dne, malo pod Debelim vrhom, nekoliko več pod vrhovi Rašice. Spust navzdol, želene točke so bile najdene hitro. Nato pa zavoj, nadaljevanje po kolovozu, preskok in nad Šinkovim Turnom iskanje odcepa v gozd. Saj kdo bi hotel te dni hoditi po asfaltu, mimo hiš, tako ali drugače razpoloženih bevskajočih štirinožcev. 

Nad vasjo

In sem ga našel. Prijetno gozdno pot, ki me je odpeljala čisto prav, vse do izhodišča. Kratek, toda lep sprehod je bil. Naklepal sem svojo dnevno dozo kilometrov, nekaj čez šest kilometrov, da o višinskih (metrih) ne govorimo. Predvsem pa sem prevetril telo in tudi duha. Kar je v teh časih še kako zelo pomembno …

Šinkov Turn

Na zahodu nič novega ...

Ko sem zjutraj s postelje pogledal proti goram, so se mi ob jasnini usta razlezla v nasmeh. Ko sem komaj dobro skočil pokonci, je bil nad dolino že širok oblačni pas. Ob vožnji proti Olševku, je bilo belo že povsod. Pa vendarle se nisem vdal, jutranjega sprehoda si že nisem pustil vzeti. Povrh je bilo suho, kaj bi potem sitnaril. Le hitro pot pod noge. 

Meglice

Po zavijanju z očmi na parkirišču, kjer znajo nekateri svoje malčke parkirati čez tri parkirišča, sem se zagnal navzgor. Čeprav sem sprva mislil najprej na Apnišče, mi je čofotanje pod nogami samo izbralo smer. Veliko lažje bo navzdol hoditi po poti kot spolzki stezi. Samotno jutro, prav takšna pot. 

Mlinček

Ko se je končno na znanem mestu odprl razgled, sem se zagledal v megle, ki so se plazile po kotlinah, silile iz ravnine v breg. Na razcepu sem zavil proti izviru, novi mlinček se je hitro vrtel. Skozi ožino, nato seveda desno, pogledati k sosedom. Saj koga pa bi motil, nikogar ni bilo nikjer. Glasovi so ostali pri Mežnarju, višje jih ni bilo. 

Sneženo

Kratek postanek na Štefanji gori, fotografija cerkve, megle, znani hribi so se skrivali nekje za njo. Da se megleni zastor ne bo odgrnil, mi je bilo jasno, stopil sem navzdol, na travi je bil rahlo poledenel ostanek snega preteklih dni. Spet je bilo treba navzgor, prvo srečanje, bežno, kot je v teh časih običajno. 

Jest

Na Apnišču ni bilo nikogar, pa tudi sam sem kaj hitro odšel navzdol. Na tej poti prave samote ni bilo več, postala je pravo pasje sprehajališče. Pa kaj zato, saj me končno ni nihče motil, kaj bi se torej vznemirjal. Tudi kosmate duše so se držale gospodarjev, ni se mi bilo treba bati za hlače. 

Apnišče

Po cesti ni prav nič drselo, bila je kopna, hoja prijetna. Odločitev na začetku pa vsekakor pravilna. Na parkirišču skorajda ni bilo nič novega, o vozniških sposobnostih nekaterih sem si še vedno mislil … svoje. Pa nič slabega, le smejal sem se jim, med vožnjo proti domu, tako, v brk.

Dolina

Kokra

Časi so čudni, med nami kroži virus, strah pred njim zapira meje, nas omejuje tako in drugače. Nevidni morilec, ranljivi ostajajo izpostavljeni, zbolevajo, umirajo. Njihovi odhodi se zarežejo v življenja tistih, ki so jih poznali, tistih, ki so jih imeli radi, jih cenili. Ne veš več, kaj bi bilo dobro, komu zaupati, verjeti. 

Skoraj doma

Novice prinašajo zmedene ukaze oblastnikov, kako ne bi bili mi še bolj zmedeni, vedno bolj nagnjeni k temu, da bi vse skupaj … nekam … poslali. Pa smo vseeno odgovorni, tega ne naredimo. Držimo se prepovedi, si v brado mrmramo, da bolj kot zaradi zagroženih kazni, zaradi skrbi do sočloveka. In se skušamo prilagoditi novi realnosti. 

Čipka

Tudi s premiki, ki si takšno ime komaj zaslužijo. Ali pa vendarle. Zapeljal sem se v ledeno mrzel večer, malo naokoli, toliko, da se je motor vsaj na približno pogrel. Nato pa prvič odvil navzdol, po ozki cesti, zavitem klancu, do uravnave ob reki. Poslušal glasen šum reke, krik ptice, osamljeno letalo, na daljni poti. 

Kokra

Če je bil večer hladen, je bilo jutro še toliko bolj. Megle so se ovijale okoli dreves, prekrile reko. Spletle čipke na drobne, suhe ostanke ugaslega življenja. Hodil sem po poti, ki jo tako dobro poznam, nad konglomeratno steno, do njenega vznožja in ob vodi proti Zormanovemu mlinu. Mimo Rape do mostu pri Hotemažah. 

Kokra

Po drugi strani, kdo bi vedel, če ne celo drugi občini, skozi gozd do mostu, ki me je znova vrnil na pravo stran, prav takšno pot. Reki sem dvignil roko v slovo, prestrašil srne, pod steno sem jih videl že večkrat. Brez težav našel dobro poznani prehod, se spustil do izhodišča po strmini, kjer smo pred davnimi leti domači otroci nabiral najbolj pomembne smučarske izkušnje. 

Le od kod je prišla?

Slalom med drevesi, z naravno skakalnico in negotovim zaključkom, mi kar ni šel iz glave, ko sem vijugal po ozki cesti nazaj navzgor, šel motor še malo predihati, potem pa le pristal tam, od koder sem odšel – na domačem dvorišču. Kot je nekoč rekel prijatelj ... splačalo se ni, je bilo pa fajn. 

In kam odhaja ...