Do Ajde

Dan je v teh časih, ki so vedno bližje trenutku enakosti med svetlobo in temo, že kar dobro stopil v naše kraje. Sonce je kukalo čez griče, ki omejujejo obzorje, ko sem skočil na kolo in se po načelu … kupil si ga, goni ga … odpeljal v smeri Koroške. Polja so tako zelo zelena, koruza poganja, časi, ko nismo smeli nikamor so zgolj oddaljene moraste sanje. 

Sonce se preteguje

Vasi so ostajale za menoj, šumeča Kokra je postala moja spremljevalka. Zavita cesta me je peljala proti meji med deželama, kamnoma, ki ju danes med vožnjo komaj kdo opazi. Težko je razumeti, da sta bila nekoč pomemben mejnik, ki je zaznamoval marsikoga. In ni veliko manjkalo, da bi tu, kjer ni nobene naravne razmejitve, potekala pomembna meja. 

Meja

Nekaj zavrtljajev višje sem pomahal sv. Hubertu, pripisovali so mu nadnaravne moči, ozdravil naj bi marsikaj, s svojim ključem celo kugo. Mogoče je bil to razlog, da so mu domačini postavili cerkvico na izpostavljeni skali nad reko. Za menoj je ostal še Kanonir, pred menoj so bile ride, ki pripeljejo do Zgornjega Jezerskega. 

Kokra

Vztrajnost se obrestuje in na znani uravnavi, razcepu poti, sem zavil tja, kamor sem obljubil. Postanek pri Ajdi, razigrani Kali. Vedno ju je lepo videti, se pogovoriti, izvedeti kaj je novega. Vsaj za kratek čas, dokler ni bilo treba v službo. Kali je morala pustiti svojo žogo, v hiši bo počakala, da se kdo vrne domov. 

Kali

Ajdo sem spremil do mesta, kamor pridejo po informacije turisti, pohodniki, raziskovalci nekoristnega sveta. Ni ji treba hoditi prav daleč, kar je čisto prav. Poslovil sem se, nato pa zapeljal navzdol. Seveda je bila hitrost sedaj povsem drugačna kot ob vzponu. 

V pozoru

Nekaj sto metrov višinske razlike se krepko pozna. Do Spodnjega Jezerskega je šlo kar samo od sebe, še zavirati je bilo treba. Potem pa so pritiski na pedala poganjali moje kolo po sivi cesti proti ravninskim krajem, mojemu domu.

Jezersko

Jerm'n in Hvadnik

Kar nekaj časa je minilo od prvih skomin. In dogovarjanja. Borut je nato preko nove ferate splezal dvakrat, preden sem uspel sam najti čas. Ko so se končno vse zvezde poklopile, sva se skupaj nekega četrtkovega popoldneva zapeljala proti Gozd Martuljku. Oblaki na nebu so se trgali, ob napovedi možnih ploh sva zamahnila z roko. Saj jim bova ušla. 

Jerm'n

Toda, če sva se v brk smejala prihajajoči nebeški moči, tisti, ki je minila, ni bilo možno uiti. Ko sva avto pustila za predorom poti na Srednji vrh in se skozenj vrnila na začetek najine zračne poti, sva hitro videla, da je stena mestoma še mokra. Upajoč, da nama bo vseeno šlo, sva se vpela in ob šumenju bližnjega slapu zagrizla v prvo navpičnico. 

Vertikala

Na vertikalnih prehodih so nama bile v pomoč posamezne skobe, kjer jih ni bilo, pa so plezalke iskale male stope. Še nekoliko sitna prečka in že sva bila pri žičnem mostu nad zgornjim slapom. Prav lep je bil pogled navzdol. Čakal naju je zadnji strmi vzpon, ki je bil zanimiv, ni pa dosegal težavnosti spodnjih. 

Prečka nad zgornjim slapom

Kot bi mignil sva bila na vrhu, na mali klopi, prav nasproti Špikove skupine. Navdušeno sva pogledovala v skalne velikane, snela plezalke, stopila proti vrhu soteske Hvadnika. Čeprav lažja ferata, ki teče po njej, predvideva vzpon od spodaj, sva jo midva sklenila uporabiti za spust. In prav zanimiv je bil. 

Špikova skupina

Nekaj žičnih mostov, hoja ob jeklenici nad strugo, ki bi bila verjetno odlična tudi za pravi kanjoning. Voda se je prebijala preko skalnih skokov, visokih balvanov, tvorila naravne tobogane, se penila, šumela. Midva sva se nad njo počasi in previdno spuščala, mokre skale so dajale slab oprijem. 

Soteska Hvadnika

Še zadnji most, največji balvan, pod njim so se jeklenice počasi iztekle. Mimo hiš sva znova prišla na cesto, se vzpela do predora in avtomobila. Seveda je bilo uspešen vzpon treba primerno proslaviti. In sva ga. Proslavilo pa ga je tudi nebo. Ko sva se peljala po cesti proti domu, se je na obzorju izrisala mavrica. Nekaj trenutkov kasneje pa nad njo še druga. 

Dvojna mavrica

Na kolesu

Je bil že čas, da se počasi spravim malo na kolo. Pridobitev, ki sem si jo omislil lani je zadosti dolgo in mirno čakala v garaži. Ker pa časa ni bilo ravno veliko, sem se odločil zgolj za krog, ki mi je res blizu. Zapeljal sem se proti Hotemažam, kjer me je na zavoju premamil mir na cesti proti Tupaličam, pa tudi dejstvo, da prečkanje ceste pri Zaplati zaradi novega krožišča ne bo več problem. 

Na kolesu

Le še nekaj zavrtljajev in že sem bil na začetku klanca. Med vzponom proti Možjanci sem razmišljal o različni obremenitvi mišic med hojo in kolesarjenjem. Iskal s tem zgolj izgovor, da mi ne bi bilo treba priznati, da je sopihanje posledica neizbežnega dejstva. S seboj poleg pivskega trebuščka že nekaj časa vozim še abrahama. Kar je res, je res. 

Razgled

Zapeljal sem skozi vas, nadaljeval po makadamu proti Štefanji vasi. Tistih nekaj lukenj sem obvozil, od roba druge občine pa je tako ali tako asfalt. Seveda nisem zdržal, da ne bi zavil še proti Štefanji gori. Ker sem vedel, da pri Mežnarju straži domači cucek, sem jo mahnil kar po gozdni cesti. 

Možjanca

A je ta kmalu postala bolj podobna odlagališču gradbenega materiala kot kolesarjenju primerni podlagi. Nekaj hudih besed sem obdržal za sebe, strmi del pred travnikom kolo potiskal, saj drugače ni šlo, nato pa odpeljal še tistih nekaj deset metrov do vrha. Pri cerkvici sem si nekoliko oddahnil, pogledal naokoli, nato pa spustil navzdol. 

Sonce se prebija skozi oblake

Seveda proti Mežnarju, kdo bi skakal po ostankih nekdanje gradnje in tvegal vrtoglavi padec? Krave so se mi kar malo nerade umaknile, ko sem se prebil mimo električnega pastirja in lesene letve na poti, pa me je opazil tudi domači pes. Na srečo sem švignil čez dvorišče kot raketa. 

Štefanja gora

Tako kaj drugega kot pogleda na njegov besni gobec in srditega lajanja nisem bil deležen. Oddrvel sem proti Štefanji vasi, skoznjo ob prijaznem pozdravu domačina nadaljeval do klanca, ki me je mimo žičnice na Krvavec pripeljal znova v ravnino. Zavil sem skozi vasi, se pri Češnjevku razveselil bežnega srečanja, nato pa poganjal naprej proti domu.

Proti domu