Lovrenc

Le kam, le kako? Sem razmišljal pod kislim nebom. Saj padalo ni, oblaki pa so dajali vedeti, da v vsakem trenutku lahko začne. Toda pogumne spremlja sreča, sem si rekel, ko sem štiri kolesa in nekaj nadgradnje pustil v Gamsovem raju. In se odpravil navzgor. Hoja skozi gozd je bila prijetna, prav presenečen sem bil, ko sem stopil na cesto tik pred mojim (prvim) ciljem. 

Storžič

Odprl se mi je lep pogled na bližnji Storžič, celotno dolino je varoval s strmimi pobočji. Vzpel sem se do vrha Gradišča, tam za kočo, med velikimi skalami. Nato pa po prečni poti, ki sem jo že poznal, nadaljeval proti Lovrencu. Svetemu ali ne, saj niti ni važno. Toda ob stiku poti se mi je utrnil nek daljni spomin na potoček, vrteča se kolesa. 

Gradišče

Zato sem zavil na drugo stran, po blatni poti navzdol. In res prišel do kraja, ki sem ga imel v mislih. Mlinčki so se vrteli, mimo njih sem se vzpel še do stene, preko katere je mezel nekaj metrov globoko slapič. Zanimivi konec, usta so se mi kar sama od sebe raztegnila v nasmeh. 

Mlinčki

In te je vztrajal, ko sem se skozi gozd po prečni poti vzpenjal proti vrhu Lovrenca. Na robu travnika sem zagledal znano cerkvico, zavil desno navzgor, proti najvišji točki. Vedno sem se spraševal, kaj pomenijo nekakšni grobovi na vrhu. Tudi tokrat nisem dobil odgovora.

Slapič

Spustil sem se mimo ovce, ki me je debelo gledala, nazaj proti travniku, ob cerkvi postal in užival nekaj trenutkov v razgledu. Stopil navzdol, proti ostankom žalostnega spomina iz druge svetovne norije, cesto preskočil proti Laškem. Še mimo enega spomenika prav istim časom sem moral, malo naprej pa med spustom srečal edino živo dvonožno bitje na celi poti. 

Sveti Lovrenc

Kratek pozdrav, vsak je odšel v svojo smer. Tik pred cesto sem v roke prijel telefon, palic za oporo ni bilo več in prav nerodno sem se zvrnil po tleh. Sam sem si kriv, mi je jezna misel šinila skozi glavo. Boleča dlan mi je zavzela misli, po telefon, ki je ostal na tleh, sem se moral zatorej vrniti. Še pozdrav kukavičnici, tam ob poti, nato pa sem že peljal proti domu.

Razgled

Potoška gora in Jakob

Kako je to zanimivo. Greš nekam, prideš drugam. Ker izbiraš poti, ki te vodijo malo po svoje. In se na razpotjih seveda odločaš tako, da je čisto prav. Cilj je bil jasen. Jakob je vendarle znova na dosegu roke, torej grem pogledat starega znanca. Toda kaj, ko me je tam nad Podakom zapeljala stezica, ki je bila sprva videti kot zgolj vzporedna pot. 

Belo

Pa je potem zavijala malo po svoje in že sem se znašel na ovinku stare ceste, prav tam, kjer se odcepi pot proti Potoški. No, grem pa vsej še do studenca, sem si rekel in jo mahnil navzgor. A pri tem razcepu, ravno nad novo cesto, ki je bila ne vem komu in zakaj potrebna, sem pomislil, da bi stopil kar do travnikov, Mihčeva kopišča se jim menda lepo reče. 

Vijolično

In ker je od tam prav božanski razgled na dolino daleč spodaj, nisem dosti pomišljal. Ni bilo več daleč, nekajkrat sem še vdihnil, pa sem že stal pri hišah na spodnjem robu. Sedaj sem že pogledoval navzdol, še toliko bolj pred gozdom, kjer sem sedel za nekaj trenutkov na priročno klopco, si predstavljal, da s padalom poletim proti domu. 

Rumeno

Kako bi bilo to elegantno. Pa saj ne, da moja hoja naprej do vrha in potem preko Jakoba ne bi bila. Pa vseeno. Sanjati je vendarle dovoljeno. Izginil sem navzgor, v zavetje dreves, nadaljeval po ravno prav strmi poti do vrha. Tam razgledov ni, zgolj neko notranje zadovoljstvo, da si prišel na obisk, bil prijazno sprejet in da mora žal biti slovo skoraj hipno. 

Pogledi

Spust proti Jakobu, palice so bile še kako koristne, saj je drselo. Šel sem mimo koče Iskra, kjer se je Koronačas očitno že iztekal, Francijeve koče, kjer je še vse spalo, po strmi poti, Juhantovi, navzdol. Saj sem že v osnovi vedel, da to ni dobra izbira. Toda kaj, ko si moja buča nekaj zamisli in nato pri tem vztraja, ne glede na vse. 

Potoška gora

Kljub palicam sem zdrsnil, lovil kotaleče telo na ozki poti, jo dokaj dobro odnesel. Opomin je imel za posledico še bolj previdno hojo, navzdol, čez ceste, pod Pustim gradom, mimo Podaka, do izhodišča. Prav lep pohod je bil, sem se kljub nekoliko bolečemu kolenu, sam pri sebi muzal.

Jakob

Baba

Hja. Ko greš, enostavno greš. Kam prideš je seveda drugo vprašanje. Pa ne, da bi se izgubil. Enostavno sproti določaš smer, se odločaš kam in kako. Čemšenik se mi je zdel prav dobra izbira za hitri jutranji skok malo navkreber, predihanje in večje zadovoljstvo s samim seboj. 

Šumenje

Zatorej sem se s parkirišča pod steno pognal navzgor, odvalil nekaj skal, ki so jih na spodnjo pot navalili ob urejanju gornje ceste, sopihal in hitel, kot bi hotel koga prehiteti. Pa sem bil sam, nikogar blizu ali daleč. Preskok preko potoka, šumenje vode je pomirjalo. In nasmeh ob srčku z nekako zabavnim napisom. 

Srček

Potem pa naprej navzgor, po poti, kratki bližnjici, ki je spojila dva ovinka iste ceste. In pri koči hipna odločitev. Baba. Res že dolga leta nisem bil na tem vrhu, čas je bil, da jo znova obiščem. Spomnil sem se razglednega pobočja in verjel, da bo tudi danes kaj za videti. Tako je tudi bilo. 

Ljubljanska kotlina

Ljubljanska kotlina daleč spodaj, skoraj jasno jutranje nebo nad njo. Strmo pobočje nad menoj, pot je po njem štrikala vedno višje in višje. Časa za počitek je bilo komaj kaj, že sem bil znova v gozdu, ni ga bilo prav veliko, zgolj za nekaj vdihov. Potem pa sem mimo koče pristal na bližnjem vrhu. 

Baba

Seveda navdušen, lepo je bilo spet srečati staro znanko. Nekaj slik, takšnih za zbujanje skomin, potem pa sem stopil navzdol. Čas je v svoji neskončnosti za posameznika vedno nekako omejen. Paradoks, ki se mu moramo podrejati, hote ali nehote. Pri koči ni bilo videti nič živega. 

Cvetoče

Kar malo nevoščljiv sem bil lastnikom, ki lahko posedijo ob večernem ognju na takšnem čudovitem mestu. Belo cvetoči grm sem opazil šele ob vračanju, pravi kontrast na zelenju. Tako kot koča, kjer ni bilo videti nič življenja, pa vendarle so bila polkna odprta. Ob poti sem zagledal na drevesu obešen srček, ki sem ga prej spregledal. Bogat je tisti, ki spoštuje naravo. Pa še kako res je to.

Čemšenik