Zvoh tretjič

Še tretjič sem jo mahnil na Zvoh. Tik pred menjavo ure, menda eno zadnjih, sem se odločil, da izkoristim jutranjo svetlobo. In tudi prehitim trenutek, ko se zapornica na Jezercih spusti navzdol. Seveda je bilo zgodnje vstajanje nujno, vožnja proti visokemu izhodišču še v temi. 

Prva sled svetlobe

Toda cesta je bila dobra, že sem se ustavil pod Rozko, naredil prve korake po samotnem pobočju navzgor. Mir je bil vse naokoli mene, kljub temi sem točno videl kod bo treba. Tudi v Tihi dolini ni bilo nikogar na spregled, stopal sem naprej, po srednji proti, višje zavijal v strmino, z vsakim korakom bil bližje vrha. 

Grintavci

Končno se je svet izravnal, mimo jezera sem prišel do zgornje postaje žičnice, sedež na žici nad menoj, sezona je bila za to leto zaključena. Še nekaj korakov do najvišje točke, povsem rahla sled rdečice na vzhodu. Veter preteklih dni je križ okoval v ledeni oklep. Znane gore so se počasi izvijale iz temnega objema. 

Storžič

Ura je bila nekaj minut čez peto, čas je bil, da pride nov dan. Pozdravil sem Storžič v daljavi, pogledal skozi objektiv fotoaparata samega sebe. Vedno več svetlobe je prihajalo, prej skriti detajli so postali vidni. Jezero pod menoj je bilo belo, pomlad sem gor še nekaj časa ne bo prišla. 

Pogled nase

Pripravil sem se, preveril opremo, zapeljal zložno mimo žičnice na pobočje Zvoha. Po progi sem vijugal navzdol, svetlobe je bilo že zadosti, lučke nisem potreboval. Zavoji so si sledili, vijuganje je bilo vedno bolj zanesljivo, švignil sem do srednje proge, peljal navzdol proti Tihi dolini, preskočil na zadnje pobočje. 

Jezero

Kot blisk je prišel spomin na dni mladosti, ko sem tu preživel veliko lepih dni. Naslednji trenutek je spomin ostal za menoj, tako, kot so nekje daleč ostali vsi ti davno minuli dnevi mojega življenja. Zadnji del proti Rozki, ko se pobočje že izravna, je bil najbolj zahteven. 

Pred odhodom

Sledi predhodnikov, nastale ob toplih popoldnevih, so zmrznile. Smuči so hotele malo po svoje, toda tega jim seveda nisem dopustil. Zadnji zavoj, pospravljanje opreme, ura se je komaj nagnila čez pol šesto, ko sem se že odpeljal proti Jezercem, dnevu naproti.

Pogled nazaj

Zvoh drugič

Dan ni bil ravno najboljši. Obet sneženja v višjih lega, še nekaj vetra, le kdo bi silil navzgor. Sploh pa na robu noči, ko se verjetno vidi malo, če sploh kaj? Toda tudi takšne, nekoliko bolj neprijetne razmere so lahko izziv. Ko preizkušaš sebe, svoje sposobnosti, ko se naučiš spoštovati mati naravo. Seveda ne brezglavo in neodgovorno, to vendarle ne gre. 

Rozka

Stopil sem mimo Rozke, ki je z osvetljenim napisom označevala še nedolgo nazaj odprto planinsko kočo. Se izgubil v meglenih pobočjih, zavijal tako, kot se mi je zdelo prav. In presenečeno uzrl steber žičnice tam, kjer ga nisem pričakoval. Sodobni pripomočki razjasnijo tudi takšno nejasnost, vseeno pa sem kar debelo gledal, ko sem prišel nad Tiho dolino skozi poseko, ki je nekoč ni bilo. 

Na vrhu Zvoha

Luči v kočah okoli še nedavno živahne plaže so bile svetilnik v temi, ostale pa so tihe, tudi psa, ki se je jezil pred dnevi, ni bilo slišati. Zabrisane sledi, veter je sveži sneg prenašal sem in tja. Vseeno mi je uspelo ujeti srednjo progo, ob dobrem poznavanju hriba nadaljevati navzgor. 

Zmrznjen

Strmina se je položila, ker nisem videl prav veliko, sem se spraševal ali grem povsem naravnost navzgor ali vijugam sem in tja kot rahlo okajeni vaški pijanec. Vsaka posebnost, ki se je kar naenkrat pokazala pred menoj, me je najprej presenetila. Pa sem jo kaj hitro postavil v prostor, bila mi je dober smerokaz. 

Priprave

Že sem bil pred jezerom, zavil pod žičnico proti vrhu. Veter je snežinke nosil mimo mene, ko sem se hitro pripravljal na spust. Hladna noč ni dajala volje za daljše čakanje. Iz nahrbtnika sem vzel močnejšo luč, z njeno pomočjo brez težav spustil do vrha smučišča, zavijal navzdol. 

Roža vetrov

Le na razcepu prog sem prepozno opazil, da sem nad prvo, najbolj levo. Dvigovati se mi ni dalo, začel sem rezati zavoje skozi napihan sneg navzdol. Še smuk mimo Tihe doline, zavoji proti Gospinci in spet se je tik pred menoj posvetil napis Rozka. Pustolovščina je bila končana.

Zavoji v napihancu

Zvoh

Saj niti nisem dobro vedel. Če bo šlo, ali je možno, kdaj in kako. Med vožnjo proti Jezercem so bili nekateri deli ceste poledeneli, ne veliko, zgolj, kot bi nekdo hotel namigniti na previdnost. Pripeljal sem do zapornice, ugotovil, da se ob šestih očitno ne odpira. Med pogovorom s prijateljem je minila tudi sedma ura. 

Večer na Jezercih

Ni mi preostalo drugega, kot da se s prispevkom zahvalim pašni skupnosti za luknjasto cesto do zgornje postaje gondolske žičnice. Med čakanjem se je znočilo, na srečo je bilo jasno in dobro sem videl kod bo treba. Snega je še zadosti, v dolini je bilo tisoče lučk, ob pobočju je presenečala modro okrašena smreka. Ostanek novoletnega časa. 

Premalo snega pred zapornico

Šibal sem proti Tihi dolini, upal, da je pes, ki se je oglašal iz koče zaprt. Bil sem sam, smer so mi kazale sledi motornih sani, nekateri se očitno v teh časih zabavajo z norenjem naokoli. Srednje pobočje, zavoj desno in nato levo. Hoja ni bila zahtevna, psi so držali, vzpenjal sem se naravnost navzgor. 

Lučke v dolini

Ko se je strmina unesla, sem vedel, da do vrha ni več daleč. Pred umetnim zajetjem sem zavil pod žičnico proti najvišji točki. Veter se je zaganjal, nekaj časa je pihal tako močno, kot bi hotel prestaviti sam vrh. Potem pa je povsem ponehal, v brezvetrju se je bilo veliko lažje pripraviti na spust. 

Roža vetrov

Naredil sem še nekaj fotografij, presenečen nad rožo vetrov, katero sem tokrat opazil prvič. Spustil sem se previdno navzdol, ob pomoči lučke risal zavoje. Enega za drugim, po poti po kateri sem se vzpenjal. Svetlobe je bilo dovolj, že sem pod spomladansko progo zavil v smeri Tihe doline. 

Tak sem ...

Pes je bil tiho, preskočil sem na progo, ki me je pripeljala do izhodišča. Zadnji zavoj, tik pod Rosko, pustolovščina se je zaključila. Pri avtomobilu sem se nasmehnil telohu, ki ga je ujel nov val mraza, nato pa počasi in previdno odpeljal navzdol. Zadovoljen, vesel, z obljubo, da se še vrnem.

Teloh