Cerkno

Po dveh tednih v krajih brez snega sem seveda komaj čakal, da spet stopim na smuči. Toda načrti so se z uvajanjem ukrepov zaradi virusa spreminjali iz dneva v dan. Po vrnitvi domov mi ni preostalo drugega, kot da sam najdem kakšno krpo snega, na kateri si bom dal duška. Kolebanje med Soriško planino in Cerknim se je na koncu nagnilo v korist slednjega. 

Komaj kaj snega!

Peljal sem skozi Železnike, Davčo, do parkirišča Brdo. Pobočja so dajala nekoliko klavrno podobo, upal sem, da bo snega za smuko vseeno dovolj. Sledeč zgledu predhodnika sem jo tudi sam ubral navzgor po levi strani. Nekaj kratkih prekinitev me ni skrbelo. Strmina je bila hitro za menoj, po položnem delu sem jo mahal naprej, razmišljal o tem, kam vse bom še zavil. 

Bele smreke

Snega je zmanjkalo malo pred reševalno postajo. Pripravil sem se za spust, uvil mimo žičnice, delal zavoj za zavojem po otroški progi ob krožničkih, odvil proti spodnji postaji žičnice Lom. Zadnji zavoj sem naredil nekaj metrov od predhodnika, v teh časih je odmik priporočljiv. 

Nekateri že smučajo

Skorajda domačin se je odločil, da gre nazaj navzgor. Sam sem imel drugačne načrte. Zagrizel sem v breg, se vzpenjal čez strmo pobočje proti vrhu Loma. Pričakali so me zasneženi macesni, oblaki so bili kot ementalec. Modre luknje na beli podlagi. Odsmučal sem naravnost navzdol. 

Lom

Teptalni stroj, ki je pregledoval snežne topove je pripeljal navzdol nekoliko za menoj. Nisem se prav dolgo obiral, sledil je vzpon proti Brdu, tudi tu se je začetna strmina počasi unesla. Spet sem se ustavil v bližini reševalne postaje, odsmučal navzdol. Seveda sem si želel presmučati vse proge, zato sem zavil proti Počivalu. 

Macesni

Vendar je bilo že na začetku snega zgolj za vzorec, po nekaj udobnih zavojih pa ga je nižje prav hitro zmanjkalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem in vrnem na progo proti Brdu. Odsmučal sem navzdol proti izhodišču. Seveda po strani, kjer sem se vzpenjal in kjer sem vedel, da je snega načeloma zadosti. 

Razgled

Nekajkrat sem se odgnal, da sem uspešno preskočil travnato prekinitev, potem že zadnjič zavil, prav na koncu, zgolj nekaj metrov od parkirišča. Toliko je že bilo, da sem videl, da še znam, da sem se predihal, naredil nekaj zavojev. In dobil voljo, da še grem. Če bodo le omejitve zaradi virusa to dopuščale ...

Gobovica

Virus se kot pritlehna bojazen vedno bolj širi in zažira v vse pore našega življenja. V zadnjih dneh je še kako zaznamoval, spremenil naš vsakdan, podrl načrte. Nič več ne razmišljamo o pohodih, smuki, izletih, te misli je zamenjal strah pred prihodnostjo. Le kaj bo z nami sedaj? 

Modra

Še bolj po tem, ko virusa mogoče ne bo več? Ali nam vsaj ne bo več tako nevaren, kot pravijo, da je danes? Se bo življenje vrnilo v stare tirnice? Bomo mi še isti? Preživeli? Predvsem pa, kako bo vplival na našo dušo, na družabnost, socialne stike? Se bomo še hoteli videti, poznati? Kdo bi vedel. 

Rjava

Še najbolje pravijo naši prijatelji iz južnega vetra. Živi bili pa videli. In res ni dobro, da človek dopusti, da se mu razmahnejo črne misli. Te se še bolj razvijajo znotraj štirih sten, vsaj pri tistih dušah, ki potrebujemo širjave, veter, sonce, pobočja, žuborenje vode, petje ptic. Treba je bilo ven, v gozd, na samotne poti, da se misli prevetrijo, skrbi stopijo. 

Rumena in zelena

Tja, kjer je toplota spodbudila drobne cvetice, da so tako kot vsako leto, brez strahu, nezavedno, odprle svoje cvetove, jih nastavile soncu. In saj vendarle za predihanje ni treba daleč. Na bližnji travnik, kucelj, mogoče zgolj okoli Gobovice. Tam nad Mengšem, še kako znani hrib. 

Rdeča in bela

Da je koča zaprta, je bilo jasno, toda nič za to. Poti je zadosti, priporočilo glede samote, ki mi je že sicer ljuba, je bilo tako še lažje uresničiti. Predvsem pa so me pri moji hoji navdušile barve. Modra, rumena, rjava, rdeča. Še bela je bila čisto posebna, drugačna od domačih sten. 

Češnjeva

Češnjeva. Šel sem malo levo, navzgor, mimo koče, prijazno odzdravil, tako, na daljavo seveda. Se na drugi strani spustil navzdol, zaokrožil naokoli in že sem bil spet na izhodišču. Dobre tri četrt ure, pa sem bil povsem drugi. Spet poln energije, spet živ. Zgolj upal sem lahko, da bo še dolgo tako.

Planinsko tihožitje

Skupaj na Trianglu

Vremenski guruji so napovedovali slabo vreme. Padavine. Dež ali sneg, odvisno od višine. Niso nas prestrašili. Tudi kaplje, ki so padale, ko smo stopili iz avtomobila, ne. Snega je bilo še zadosti, toda dež ga je vidno topil. Meglice so se vlekle naokoli, nas nekoliko višje zagrnile, Ljubelj je ostal zgolj izgubljeni spomin. 

Nad Ljubeljem

Ob poti nas je pozdravil majhen snežak, jasen znak minljivosti. Zavili smo proti servisni poti, na tleh je bilo nekaj poprha. Zadosti mokrega, da se je oprijel, »cokle« so bile vedno večje, hoja težja. Na zadnji strmini pred zgornjo postajo nekdanje žičnice sem si sneg očistil s potegom preko skale, preostanek je odpadel ob udarcu ob tla. 

Pred prvo strmino

Tudi Uroš je naredil podobno, Borut pa se je zgolj smejal, da lahko sedaj brez težav hodi tudi navzdol. Za njim so ostajale enakomerne udrtine, hoja s takšno težo na nogah pa je bila predvsem dober trening. V koči so bili že pokonci, na nas so kukali skozi okno. Zgolj eden si je upal na mraz, ko smo prišli mimo je hitro znova izginil v notranjost. 

Zelenica

Sem in tja smo se vzpenjali čez najbolj strm del, na vrhu ocenjevali velikost Borutovih »cokel«. Smeha je bilo seveda veliko. Veter je vlekel preko sedla, nosil vlago, snežinke. Do vrha ni bilo več daleč. Prostora je bilo zadosti ravno za nas tri. Priprave, pokušina domačih zvarkov. 

"Cokla"

Poskusi, da bi naredili sliko, na kateri bi bili vsi, so se neslavno končali. Je bil veter le premočan, telefon je vedno uspel slikati zgolj sneg. Prvi zavoji navzdol, sprva previdno, nato vedno bolj odločno. Drobne snežinke so neprijetno bodle v oči, očala so zlomljena ostala v žepu. 

Pod vrhom

Nad kočo smo zavili levo, nekaj odličnih zavojev, nato pa je začelo tudi škrtati. Snega seveda še ni zadosti, dež ni prav nič pripomogel k temu. Pa se zaradi tega nismo pretirano vznemirjali, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam na parkirišču, tik ob avtomobilu. Mokro, toda vseeno dobro, smo se strinjali.

Triangel