Deževni sprehod

Verjetno ni veliko takšnih, ki bi v dežju lezli na Češko. Kočo seveda. Kar tako. Brez posebnega razloga. Zgolj zaradi pogleda. Na meglice, ki plujejo sem in tja. Zakrivajo in razkrivajo. In občutka samote. Prvobitnosti. Spominov. 

Odstirajo se prvi pogledi

Sam sem že tak. Nenavaden. Pa kaj. Povabilu se nisem mogel upreti. Sem kar šel. Brez posebnega razmisleka. Sam. Samo gamsi, ki so še v gozdu sprožili nekaj kamnov nad potjo, so mi bili radovidena družba. Kapljice, ki so še trenutek prej visele v oblaku, so se pretegovale na komaj dobro razvitih listih. Sem in tja je kakšna zdrknila navzdol, omočila čelo. Osvežila. 

Hudičevi kvanci

Ravno sem dobro zadihal, že sem stopil iz zelenega ogrinjala. Nekdo tam gori, visoko nad menoj, je začel ovijati oblake. Iztiskati iz njih kapljice. Mogoče Bog, mogoče Peklenšček. Kdo bi vedel? Kdo povedal? Ko vsi samo poromajo v nebo, vrne pa se nobeden. Hudič! Bil sem že čisto pri njem. In njegovih kvancih. Kot se tu, še vedno, reče. Spolzko kamenje, korenine. Previden korak nad prepadnimi grapami. 

Pot do Vratc

Po katerih so potočki povsem brezskrbno poskakovali navzdol. Sem in tja še sneg. Ostanek pomladanskega hladnega presenečenja. Mrzva dolina. In nekoliko naprej koča. Zapuščena. Dež je škrabljal po mizah pred njo. Postanek in vdih. Nato pa sem stopil še nekaj korakov naprej. 

Spomini

Uravnava nad kočo mi je dala veselje. Stal sem v amfiteatru, obdan s sivino. Sten, meglic, deževne zavese. Tako sam. Tako poln. Življenja. Zlezel sem pod skalo, ujel nekaj suhih trenutkov. Poiskal vabilo. In se zanj zahvalil. Res hvaležen. 

Koča

Kajti lepo je bilo spet stati na znanem mestu in obujati spomine na poti, stene, prijatelje. Časi, ki so ostali zapisani samo nekje v nas, nosimo jih s seboj in varujemo kot največji zaklad. Kajti mi smo oni in oni smo mi. Z nami živijo in z nami bodo odšli. Nekoč, nekje. Jutri. Ali že danes. Kdo bi vedel… 

Potoček

(Žičnici-Češka koča)

Visoki obronki

Jutro. Mežikanje. Zunaj že sije. Sonce. Modro nebo. Treba bo tja gor. Na zelene obronke. Kjer stojiš povsem na robu. Prepadni razgledi na domačije daleč spodaj. Njive, travnike, gozdove. Zgodbe, ki so bile in ki še vedno minevajo. Se rojevajo. Nove in nove. 

Jutro

Prvi koraki po travi. Pomlad je že prebudila cvetice. Tudi te so še zaspane, toda žarki toplote jih bodo kmalu oživili. Stopinje po znani poti. Prehojeni velikokrat. Pa nanjo še vedno rad stopim. Kaj bi ne. Vršički so kot na ogrlici. Ko stopiš na prvega, gre kar samo od sebe naprej. In vsak ponudi nekaj novega, pogled boža naprej, nazaj, navzdol in navzgor. 

Pogled z Dravha proti Lajnarju in Slatniku

Korak stopa mirno. Sproščeno. Mimo ostalin nekih davnih, tujih strahov. Pred sosedom. Vojno. Norijo. V teh časih povsem nedoumljivo. Takrat tako stvarno, da bi jo lahko zagrabil z obema rokama. Vrhovi so preluknjani, skozi skalo so izklesani rovi. 

Brezskrbno

Večje dvorane so bile namenjene prestrašenim vojakom, opremi, strelne line in kovinske bunke sejanju smrti. Šibka baterija odstira preteklost. Ki je bila zgrajena za večnost. A jo zob časa že desetletja kasneje uspešno grizlja. Hoče zabrisati opomin dedov. O nesmiselnosti. 

Visoki razgledi

Raje kot v mrzlih rovih posedim na soncu. Gorske rože so se prebudile, zadovoljno kimajo. Dan za uživanje. Znova skupaj. Val naju ponese od začetka do konca. Kot sva si pot zamislila. Saj si jo izbere vsak sam. Od tu do tam ali obratno, s sredine naprej ali nazaj. Kakorkoli. Nič važno. Samo da se gre. Tja daleč, čisto blizu. 

Srečanja

Srečanja. Črna ovca, bele sestre. Cel trop, mali jagenjčki radovedno kličejo. Mamo. Če gredo lahko še bližje. Seveda ne. Ljudem ni zaupati. Odskakljajo, iščoč zajtrk, tam spodaj. Še zadnje poglavje, pogled v rov, vzpon do bunke. Previdno. 

Možic

In hitro pod avrikljem nazaj na svetlobo. Današnjega dne. Koraki malo naokoli vodijo navzdol. Planina oživlja. Jutranji mir se je poslovil. Še pozdrav ali dva. In že sva. Zoper na začetku. Nekega konca…

Avrikelj

 (Soriška planina-Dravh-Lajnar-Slatnik-Možic)

Snežnik

Snežnik že lepo število dni ne opravičuje svojega imena. Sneg, kolikor ga je v tej zimi sploh bilo, je možno najti le še v kakšni luknji ob poti. 

Sviščaki

Hlad zime pa vseeno še potegne čez široke gozdove tu okoli. Jutro je mrzlo. Bukev še ni ozelenela. Prvi koraki so togi, beseda steče počasi. Samota naju obdaja. Globoke vrtače. Kraški svet. 

Gabrijel

Ob poti so znaki vere, sprašujeva se, kdo je postavil zarjaveli križ. Je zgolj znamenje meje ali tragedije v preteklosti? Veliko pogledov ga je že božalo, marsikdo se je pokrižal, drugi stopil mimo. 

Sneg

Uhajal sem naprej. Niti sam nisem vedel, zakaj. Kot bi se kam mudilo. Kot bi bila v zraku slutnja. In bi hotel ujeti, kar se ne da. Jasnine ni bilo več. Vrh so zastrle meglice. Veter jih je preganjal sem in tja. 

Pot

Hoja med ruševjem. Pregreto telo je stresal hlad. Hitenje. Zavetišče tik pod najvišjo točko je prijazno vabilo. Domača beseda, nasmeh. Preprosto okrepčilo. Slovo. In tisti, tukaj tako iskreni – srečno.  

Vrh

Zgolj nekaj korakov do razgledišča. Daleč se je videlo. Zgolj za trenutek ali dva. Nato je bela zavesa znova zagrnila to stran, odpirati so se začele nove zgodbe. Veter naju je odpihnil. Hoja navzdol je bila usklajena. Besede so našle pot. 

Razgledi

Nova srečanja. Nasmehi. Preprosta kapelica na križišču. Iskanje novih smeri. Postanek tam, kjer je najlepši pogled. Na sanje, ki so toliko časa čakale. Pretirano se ni mudilo, obirati pa se tudi nisva hotela. 

Snežnik

Do izhodišča sta bila zgolj še stavek ali dva. Kakšen več do novih zgodb. Ki so čakale. Ena od njih prav ob poti nazaj. Postanek. Sprehod. Volovja reber. Še brez zrakomlatov. Menda tako motečih. Po drugi strani tako potrebnih. 

Reber

Suhe trave. Beli cvetovi. Sem in tja kakšen borovec. Storžki. Kamen. Rahlo valovanje. Misli. Tu jih ne moreš preslišati. Tu jih nočeš preslišati. Tu se slišiš. 

Kimanje

(Sviščaki – Snežnik – Volovja reber)