Raziskovanje

Že dan poprej sem se dogovoril z Dejanom, da prileti zjutraj do Mekinj, od tam pa greva skupaj raziskovat Kamniško Bistrico. No, beri pobirat zaklade, se vpisovat, tam v Koncu in nižje. Tako je tudi bilo. Dejan je pripeljal ob pol osmih, naložila sva mojo opremo, odpeljala do Doma v Kamniški Bistrici, naprej proti balvanom, ki jih je v krnici pred več tisoč leti odložil ledenik. 

Dejan pod vrhom Žagane peči

Najprej sva se ustavila pri Žagani peči, splezala na slabih deset metov visok balvan, da sva razpoko, ki ga je prepolovila, videla še od zgoraj. Potem sva šla do Lepega kamna, na katerem sedaj nisi več dobrodošel. Vsaj tako je kazala ključavnica na vratih novega stopnišča. Zadnja je bila največja, Slivnica. 

Slivnica

Res je ogromna, v njenih stenah se preizkušajo plezalci. Danes jih (še) ni bilo, šla sva naokoli, se vpisala, stopala navzdol. Premik do parkirišča za Spominski park, do katerega vodi lepo urejena pot. Prvič sem bil tukaj, lep spomin, hkrati opomin. Na veliko tistih, ki so tja nekam v nebo odšli prav iz gora, na katere se nama je danes že odprl pogled. 

V Spominskem parku

Proti Kurji dolini sva šla kar naravnost navzgor, malo po svoje skozi gozd, prišla do ceste in po njej na prod potoka Krvavec. Posušila ga je vročina teh dni, struga je bila danes suha kot poper. Šla sva do balvanov, eden je na eni, drugi na drugi strani grabna. Kot je videti, tudi plezajo nanju. Sem in tja klin, svedrovec. 

Kurja dolina

Nad nama so se zaslišali glasovi, presenečeno sva prisluhnila. V tej samotni, od vseh pozabljeni dolini res nisva pričakovala nikogar. Ko sva se vrnila na cesto, je hkrati nanjo prikorakal par. Sta šla malo pogledat tja pod stene, sta odgovorila na najine začudene poglede. Po cesti sva se vrnila do avta, prestavila nekaj nižje. 

Rokovnjaške luknje

Pogledat sva si šla rokovnjaške luknje, se ustavila pri Bôsu, slovitem gorskem vodniku iz teh koncev, obhodila jezerce pri izviru Kamniške Bistrice. Pogledala sva si še Mali izvirek pri Predaslju, skuhala Firštov golaž, potem pa pod nihalko za Veliko planino iskala drevo, na katero bo treba splezati. Z nekaj pomoči Jureta, ki je prišel s hčerko, nam je to na koncu tudi uspelo. 

Opica

Plezal sem jaz, toda prijatelja sta pomagala. Še postanek pri nihalki, potem pa se je Jure odpeljal po svoje, Dejan pa me je odložil v Mekinjah. Odpeljal sem proti domačim koncem, v Komendi naredil en krog s kolesom. Nekako tako, kot je te konce zagotovo velikokrat prevozil tudi Pogačar, le da sem bil sam veliko bolj počasen, pa tudi zanimal nisem prav nikogar. Kar je po svoje še dosti bolj prav.

Roza in rumeno