Ledine

Vremenski obet ni bil ravno najboljši. Toda dekleti sta imeli čas, dogovorili sta se za cilj, sam sem se zgolj prislinil zraven. Kot četrto kolo. Kajti z nami je bila seveda Kali. Na parkirišču se je že marsikaj dogajalo, snemali so reklamo za enega od nemških avtomobilov. Čudili so se, da nismo del ekipe in nas nato prestavljali po parkirišču malo sem in malo tja. 

Čez strmi del

Končno smo dogajanje pustili za seboj, izginili v megleni dan, mimo spodnjih postaj žičnic nadaljevali v smeri Lovske poti. Upali smo, da se bo višje pokazalo sonce, vendar gosta megla ni dajala veliko upanja. Čez skalne skoke je bila seveda prva Kali. Vzpenjala se je kot rojena alpinistka. Mi smo ji ob pomoči jeklenic sledili, najprej dekleti, nekoliko zadaj še sam. 

Kali

Občasno se je megla malce razkadila. Le toliko, da smo zagledali detajl kakšne stene. Rumene jesenske macesne med ruševjem. Našo pot nekoliko naprej. Pravih razgledov ni bilo in res jih tudi nismo mogli pričakovati. Strmina je bila za nami, še nekaj lažje poti, okoli ovinka, navzgor in že smo zagledali znani obris. 

Pot

Koča je v zadnjem času dobila še teraso med macesni, očitno je bil plato pred danes zaprto stavbo premajhen. Sedli smo, nekaj pojedli, popili. Nič nisem priganjal. Pa saj za to sploh ni bilo razloga. Smo že navzgor hodili prav dobro. Toda tu zgoraj ni več tako prijetno toplo kot v dolini. Zato se pretirano vseeno nismo obirali. Previdno smo začeli s spustom, skale so bile zaradi megle mokre, spolzke. 

Ledine

Sem in tja se je megleni zastor spet razgrnil, razkril gladke detajle stene Babe. Čez skalni del je bila Kali spet hitro, njene tačke so stopale zanesljivo in brez težav. Nam je bila v pomoč jeklenica, dodatna opora, varnost. Kot bi mignil smo bili v gozdu, na parkirišču. Filmska ekipa, dogajanje, se je preselilo nižje, videli smo jih na travniku pod Anceljnom, ko smo se že peljali proti Planšarskemu jezeru.

Pri koči