Zvoh in Krvavec

Zimska sezona se počasi končuje. Zapisi zanesenjakov so bolj ali manj vezani na visoka izhodišča ali pa nošnjo smuči. Spodaj in letos običajno tudi višje. Zatorej je za hitri trening Krvavec kar dobra izbira. Tokrat sem ostal sam, odpeljal sem se proti Jezercem, po ementalski cesti do Rozke in takoj na smuči. 

Proti Tihi dolini

Sneg je bil zgodaj popoldan seveda južen, vsaj na prvi pogled pa še ne čisti gnoj. Čez ror, kjer se kažejo prve kopne flike, sem se vzpel do Tihe doline. Po srednji progi sem nadaljeval pod Zvoh, se na ledenem delu pred zavojem levo ustavil. Prisluhnil. Pod ledom je dobro slišno tekla voda. Kot bi hodil po ledeniku. 

Pogled na Krvavec

Nadaljeval sem navzgor, sledil predhodnikom, se po najbolj strmem delu vzpenjal naravnost proti vrhu. Bilo je poletno vroče, z mene je teklo, smuči so ob premikanju cmokajoč nadaljevale. Prišel sem do uravnave, potegnil do vrha žičnice, še tisti položni zavoj do najvišje točke. Sedel sem na rožo vetrov, ki je ravno dobro gledala iz snega, marmor je bil prijetno topel. 

Zvoh

Užival sem v razgledih, naredil nekaj fotografij, počasi zapeljal navzdol. Zavoji v vršnem delu so bili solidni, nekaj malega ostankov zadnjega sneženja sem odrival levo in desno. Nižje so se mešali rodeo zavoji v nagrbančeni mešanici ledu in mehkega gnoja. Kakorkoli. Kjer je bilo pobočje strmo, se je uvijalo solidno, sem in tja je kaj cuknilo, pa nič hujšega. 

Kalški greben in Grintavci

Na bolj položnih koncih pa je v povsem nepričakovanem trenutku smuči sitno zavrlo in le uspešnemu lovljenju ravnotežja sem se lahko zahvalil, da nisem pristal na nosu. Odsmučal sem skoraj do spodnjega roba smučišča, še enkrat nadel pse in se začel vzpenjati nad Tiho dolino proti Krvavcu. Hodilo se je dobro, nič ni drselo nazaj. 

Nad Tiho dolino

Sam vrh je bil kopen, sneg se je začel nekaj metrov od najvišje točke. Zavoji v strmini so bili tudi tukaj v redu, na uravnavi pa si moral biti na preži. Pod Domom na Krvavcu sem se komaj ujel, ko me je najprej zavrlo, potem pa zavrtelo. Za odtenek bolj previdno sem nadaljeval navzdol, strmina je spet narasla, še nekaj lepih zavojev in že sem stal pri parkirišču. Lepo, sončno popoldne, vredno miganja.

Pogled z vrha Krvavca